Ena izmed tem, ki bo politično zaznamovala novo šolsko leto, bo nadaljevanje razprave o gmotnem položaju osnovnih šol. Zgodba ima daljšo brado, saj je ustavno sodišče zakonodajalcu že januarja lani naložilo, naj v letu dni izenači javno financiranje javno veljavnih programov osnovnošolskega izobraževanja ne glede na to, ali ga izvajajo javne ali zasebne šole. Parlamentarna večina je nekaj opozicijskih (SDS) poskusov uveljavitve zakonske dopolnitve, ki bi brez »ovinkov« udejanjila naročilo ustavnega sodišča, doslej zavrnila, razlogi pa so bili različni: od trditev, da vlada pripravlja obsežnejšo spremembo krovnega šolskega zakona do ideološkega nasprotovanja zasebni šolski pobudi, ki naj bi domovinsko pravico dobilo celo v spremenjeni ustavi. Takšno ravnanje politik(ant)ov smo lahko brez posebnih preroških darov pričakovali, saj je šolstvo eno izmed področij, kjer se skuša dokazati, kdo je (naj)bolj levi od levih. Demagoško prerivanje za glasove tega roba volilnega telesa je treba začeti pravi čas …
Toliko bolj pa smo bili zaskrbljeni, ko nam je nedavno pod roko prišel prispevek enega izmed univerzitetnih profesorjev ekonomije, ki se je v Financah spraševal, kdo naj plačuje zasebne šole. Med drugim je izrazil razumevanje za dosedanjo neustavno ureditev, češ da je država pač »pavšalno ocenila, da je 85 odstotkov programa javnega, 15 pa zasebnega, in plačevala samo prvega, drugega pa ne«. Od daleč je bilo namreč videti, da pisec sploh ni razumel poante ustavnega sodišča, ki je naložilo izenačitev javnega financiranja zgolj in samo javno veljavnih programov.
Več lahko preberete na druzina.si.
