B. Štefanič, Družina: Čakajoč na tranzicijo

5

Nadškof Stanislav Zore nagovoril katoliške izobražence

Društvo Slovenski katoliški izobraženci na pogovornih večerih­ gosti številne ugledne goste, med njimi je bil poldrugo leto po imenova­nju za ljubljanskega ordinarija v četrtek, 14. aprila, tudi nadškof Stanislav Zore, s katerim se je o verskem in družbenem utripu (ne le) slovenskega prostora pogovarjal zgodovinar, klasični filolog in prodorni kolum­nist dr. Aleš Maver. Skoraj dveurni pogovor, ki mu je pozorno prisluhnilo številno občinstvo, strniti v celovit prispevek na omejenem časopisnem prostoru je »misija nemogoče«, zato se bomo omejili le na nekaj tem, ki jih bolj ali manj redno spremljamo v rubriki Kristjani v javnosti.

Dialog da, udinjanje ne

Ena izmed njih je gotovo razmerje med Cerkvijo in državno oblastjo, ki ga je v prejšnjem režimu zaznamoval­ boj proti veri in Cerkvi. Nadškof Zore v svojem pogledu na preteklo dogaja­nje ugotavlja, da je imelo to razmerje več nians in se je razlikovalo v posameznih obdobjih, v splošnem pa je mogoče reči, da je bilo s strani škofov in večine (ne pa vseh) duhovnikov zadržano in previdno že zaradi konkretnih izkušenj. Ob tem je spomnil na zapiske nadškofa Antona Vovka, iz katerih je jasno razvidno, kako »hudobno« (nadškof Zore je zavestno uporabil ta izraz) je z njim ravnala tedanja oblast, ko ga je mučila fizično, še bolj pa psihično, tako da je zapirala­ in drugače preganjala njegove duhovnike. Tudi v ravnanju drugih povojnih slovenskih škofov sedanji ljubljanski ordinarij prepoznava po eni strani zadržanost, po drugi pa jasno besedo. Poskusi oblasti, da bi denimo s Ciril-metodijskim društvom zabila klin med papežu zvestimi duhovniki in škofi ter tistimi, ki naj bi se zbrali v nekakšni narodni cerkvi, se je izjalo­vil, saj do globokih, nepremostljivih razhajanj vendarle ni prihajalo. Pozneje je bila Cerkev dovolj modra, da se je znala spustiti v (včasih zelo napet) dialog med krščanstvom in marksizmom (pomislimo na Frančka Križnika, dr. Antona Stresa …).

Že iz teh izkušenj je razvidno, da se »moramo z oblastjo vedno pogovarjati, nikoli pa se ji udinjati«, je za pretekle razmere in sedanjost jasen nadškof Zore. Ne nazadnje: tudi Jezus­ se je pogovarjal s Pilatom, z različnimi pomembnimi in vplivnimi skupinami svojega časa, ni pa postal eden izmed njih. Ta razlika se nikoli ne sme zabrisati.

Premik v glavah

Kako pa smo se katoličani na Slovenskem »znašli« v tranzicijski poosamosvojitveni dobi, po relativno nepričakovanem in hitrem razpadu komunističnega sistema in bloka?

Spremembe je z veseljem in praznično pozdravila večina ljudi na Slovenskem, a očitno je, da so ostale le na formalni ravni (samostojna država, parlamentarna demokracija). Na pot prave tranzicije po nadškofovih besedah morda še sploh nismo stopili, saj ni bilo nujnega premika v miselnosti. Za to dejstvo lahko v veliki meri dolžimo »stare sile«, dejstvo pa je, da premika proti resnični demokraciji nis(m)o dosegli niti drugi. Še vedno, denimo, vse pričakujemo od države, ki je nekoč vse vzela in potem »milostno« delila, kakor se ji je zazdelo. Tak pogled se v veliki meri še ohranja. Seveda mora država poskrbeti za marsikaj, ne more pa nadomestiti državljanske pobude, podjetniške miselnosti, samostojnosti ljudi.

Mislec Tomaš Halik je nekoč za češko družbo ugotavljal, da so v njej »stare sile« resda stopile iz izložbe in niso več v prvi vrsti, a so v rokah ohranile vse vzvode oblasti: gospodar­stvo, pravosodje, šolstvo, medije … Ta analiza velja tudi za slovenski prostor, a z eno razliko: da so te sile danes »spet v izložbi«. Nadškof Zore je zato prepričan, da nas resnična in zelo zahtevna tranzicija – tranzicija v glavah – šele čaka. Očitno se bo zanjo morala zamenjati generacija ne le politikov, temveč kar prebivalstva. Ob tem je spomnil na izkušnjo Izraelcev: morala se je zamenjati generacija sicer istega naroda, ki je le še v zgodovinskem, ne pa več v osebnem spominu nosila Egipt, da je bila sposobna stopiti v obljubljeno deželo. Slikovito rečeno: »Laže je spraviti Izraelce iz Egipta kakor Egipt iz Izraelcev.« Opis, ki ustreza tudi slovenskim razmeram.

Več lahko preberete na druzina.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


5 KOMENTARJI

  1. Dokler bodo slovenski kristjani malikovalci državna podjetja in socializem (lonce mesa) toliko časa ne bo Mojzesa in večine, ki nas bodo potegnili iz suženjstva.
    Janša je socialist. Je glavni del problema.

  2. Očitno večina izbira polna lonce, čeprav na kredit, ki ga bodo plačevali zanamci; demokratičen socializem?

  3. No, to o menjavi generacije je pa cinizem, ki se je globoko zažrl v Cerkev, vsaj v slovensko.
    Kakšen pišmeuhovski odnos do stanja v družbi, da ne morem verjeti, vedno znova. Od škofa pač res ne pričakujem, da je cinik.

    • Ni cinizem. Dejstvo je, da so starci, ki vedrijo na fevdih zadnjih 26 let totalno nesposobni kvalitetnega preboja. Trdovratno in trmasto v svoj prav bijejo pozicijsko fronto in vzdržujejo status quo. Samo nase mislijo ti gerontokrati.

      Med Jelinčičem, Erjavcem in JJ ne vidim nobene razlike.

Comments are closed.