B. Štefanič, Družina: Bistvo ni v rdečih ali črnih čevljih

Frančišek, papež, ki privlači verne in neverujoče« je bil naslov Družinine debatne kavarne v sobotnem programu knjižnega sejma. Povod za razpravo, v kateri so poleg moderatorke Manice Ferenc sodelovali novinarka Radia Ognjišče Marjana Debevec, publicist dr. Aleš Maver in teolog dr. Anton Štrukelj, so bile knjige papeža Frančiška in biografije o njem, ki so izšle pri založbi Družine kmalu po njegovi izvolitvi (Odprt um, verujoče srce, ki jo je napisal Frančišek še kot kardinal; Frančišek – življenje, ideje, misli vatikanista Andrea Torniellija; Frančišek – papež s konca sveta, ki prinaša papežev življenjepis in številne fotografije iz mladosti, duhovniških let in njegove poti na Petrov sedež, pa tudi uvod kardinala Franca Rodeta, papeževega dobrega znanca).

Kot prvi izziv sogovornikom je bila ponujena prav izjava kardinala Rodeta, da bi novi papež dal ženskam v Cerkvi večjo vlogo. Ali to denimo pomeni, da bi lahko v prihodnosti Radio Vatikan vodila urednica?

Novinarka Marjana Debevec si tak »scenarij« zlahka predstavlja. Papeževi nastopi dejansko kažejo na njegovo zavedanje, da je Cerkev v preteklosti v marsičem zanemarila karizmo žensk, njihovo vlogo in poslanstvo, ki pa seveda ni enako moškemu – recimo pri duhovništvu. Papeževa izjava v pogovoru za jezuitske revije, v katerem je dejal, da je bila Marija večja od apostolov, pa ima seveda tudi jasno sporočilo o pomenu ženskih darov za Cerkev.

Kako drugačen je Frančišek?

Eno osrednjih vprašanje debatne kavarne je bilo povezano z domnevno bistveno razliko papeža Frančiška v primerjavi z njegovimi predhodniki, o čemer nas pogosto prepričujejo mediji.

Seveda obstajajo razlike, se strinja teolog dr. Anton Štrukelj, a gre za razlike na osebnostni ravni. Benedikt XVI. in Frančišek sta kot osebnosti, po svoji kulturi, izobrazbi, načinu delovanja razumljivo različna, kot smo si različni vsi ljudje, »v veri pa sta si enotna«. Kot zunanjo potrditev te enotnosti je dr. Štrukelj opozoril na prvo okrožnico sedanjega papeža Luč vere, ki je dejansko »dar predhodnika«, ki se mu Frančišek tudi izrecno zahvaljuje za to, da je pripravil vsebino za okrožnico, on pa jo je z nekaterimi vidiki le dopolnil in izdal.

Različnost med Benediktom in Frančiškom je tudi po mnenju Marjane Debevec najprej izraz njune avtentičnosti: oba sta v papeški službi ostala pristna z vsemi svojimi posebnostmi denimo nemškega učenega teologa in južnoameriškega nadškofa.

Dr. Aleš Maver občutek izrazite Frančiškove različnosti v primerjavi s predhodnikov vidi v dejstvu, da je sedanji papež prvi Neevropejec, zato ga predvsem Evropejci dojemamo tako drugačnega kot prejšnje papeže, ki so vendarle postavljali v ospredje bolj evropske teme. Frančišek pa nas s svojimi nastopi opominja, da so še druge stvari, na katere smo bili do sedaj morda manj pozorni, pa so vseeno zelo bistvene tudi za Cerkev v Evropi.

Ali je že pregovorna Frančiškova skromnost tudi tista, ki ga bistveno loči od predhodnikov? Pri njem več ne vidimo rdečih čevljev …

»Mene ne motijo rdeči čevlji,« je dejala Debevčeva in tako komentirala vtis, da naj bi bil Benedikt XVI. zaradi njih baje neskromen. Kdor ga je poznal še kot kardinala in potem kot papeža, mu je bilo jasno, da ga zaznamuje izredna skromnost. Frančišek pa s svojimi »ponošenimi čevlji« le nadaljuje svoj buenosaireški način življenja.

Mogoče pa je, kot je dejal Maver, Frančišek nehote celo sokriv, da njegovega predhodnika zdaj nekateri dojemajo kot »hohštaplerja«, ker se ni dovolj jasno razmejil od te medijske podobe različnosti; ni namreč jasno povedal, da »ponošeni čevlji in katrca« niso bistvene stvari. Mogoče je bilo na začetku Frančiškovega pontifikata teh simbolnih dejanj celo preveč in se je ta skromnost do neke mere že zbanalizirala, pri čemer so potem nekateri zlahka s prstom kazali na Benedikta kot človeka, ki naj bi »vlekel iz omare ‘cote’ iz 17. stoletja«, kar pa seveda ni nič povedalo o Benediktu kot človeku. Dr. Maver se sicer zaveda, da je megalomanija velik problem nekaterih cerkvenih dostojanstvenikov (zadnji tak medijsko odmeven primer je iz nemškega Limburga), a tega res ni mogoče reči za Frančiškovega predhodnika. Maver je tudi zaradi tega vtisa izrazil pričakovanje, da bo sedanji papež v prihodnosti svojega pontifikata jasno postavil meje med bistvenim in tem, kar hočejo pri njem videti mediji; do zdaj mu to namreč »ni uspelo oziroma ni bila njegova prioriteta«.

Tudi dr. Štrukelj je javni vtis o večji ali manjši skromnosti zadnjih papežev v veliki meri pripisal medijev, ki so »s svojimi kamerami in fotoaparati najprej videli barvo čevljev« in podobne stvari, ki pa res niso bistvene, saj navsezadnje vsi papeži hodijo v »ribičevih«, torej Petrovih čevljih. Da obstajajo med papeži glede zunanjega sloga razlike, pa potrjujejo že nekatere znane anekdotične podrobnosti, ki jih je kot zanimivosti navedel dr. Štrukelj: Janez XXIII. je še dopustil , da so ga v dvorano ob začetku drugega vatikanskega cerkvenega zbora prinesli; Pavel VI. je ne le hodil sam, temveč je tudi odložil tiaro; Janez Pavel II. je opustil pluralis maiestatis in ljudi v nastopih in dokumentih ni več nagovarjal v množini, temveč edini; Benedikt XVI. se je odpovedal nazivu patriarh Zahoda; Frančiška pa zaznamuje izrazita ljudskost.

Razlikovanje med slogom in vsebino

Ali torej znamo – mediji in njihovi uporabniki – v zadostni meri razlikovati med Frančiškovimi novostmi na ravni sloga vodenja in vsebinskimi premiki?

To se je v dosedanjih osmih mesecih pontifikata po Mavrovih besedah izkazalo za dokaj težavno nalogo, »pri kateri se lovi še sam Frančišek« in seveda tudi vsi, ki ga na tak ali drugačen način spremljamo. Začetno navdušenje je namreč povzročilo, da se je oboje nekako zlilo v eno, zato ostaja velika verjetnost, da bomo morebitne vsebinske premike še vsaj nekaj časa ocenjevali po tektonskih premikih v načinu vodenja. V takih razmerah bi bilo dobro, da bi papež sam postavil mejo in svetu pokazal, da zna povedati tudi kaj vsebinsko ostrejšega.

Ob tem se takoj zastavlja vprašanje, kako se bo na tako držo odzvala javnost. Odgovor bo morda krojila neka druga dihotomija: med »dobrim papežem iz Argentine« in »pokvarjeno kurijo«, ki stoji za njim. Velika verjetnost je, da bo javnost morebitne kratke stike pripisala »okorelim vatikanskim strukturam«, kar se je denimo že zgodilo ob vprašanju obhajanja ločenih in znova civilno poročenih, ko je za grešnega kozla zaradi pisma, v katerem je (s papeževim soglasjem!) predstavil svetopisemske in cerkvenoučiteljske temelje zakonske pastorale, obveljal prefekt kongregacije za verski nauk kardinal Müller, ki naj ne bi bil »na papeževi liniji«.

Nekoliko drugačen pogled je ponudila Debevčeva: Morda pa bomo zaradi papeževe zunanjosti, ki je pritegnila toliko ljudi, laže sprejemali tudi vsebino. Ne nazadnje je bil papež zlasti pri jutranjih mašah, ki jih obhaja v Domu sv. Marte, precej oster v izražanju svojih pričakovanj, kakšni bi morali biti kristjani. »Večkrat nas je okaral,« ugotavlja novinarka Radia Ognjišče, »a to od njega sprejmemo, ker vemo, da nas ima rad, da to dela iz ljubezni do človeka«.

Več: Družina