»Alternative neoliberalni ekonomiji?« je bil naslov drugega srečanja oživljenega Foruma za dialog med vero in kulturo, ki ga je sinoči gostil atrij Znanstveno-raziskovalnega centra v Ljubljani.
Prireditelji, ki želijo s pogovornimi večeri, h katerim vabijo verujoče in neverujoče, da bi spregovorili »ne samo sebi enakim, ampak predvsem drugim in drugačnim«, krepiti vzajemno zaupanje in ustvarjati ozračje sodelovanja, so tokrat v ospredje postavili pereča vprašanja ekonomije, saj so prav ta najbolj viden izraz globoke družbene krize, v katero smo zabredli dobri dve desetletji po padcu komunizma. Ob takratnem družbenem prelomu je večina pričakovala, da bosta demokracija in kapitalizem prinesla vsestranski napredek in boljšo prihodnost, a razvoj, ki je pripeljal v krizo podobnih razsežnosti, kot je bila velika depresija v prvi polovici 20. stoletja, očitno ni šel v to smer. Za glavnega krivca iztirjenega dogajanja večina opazovalcev – ali vsaj najglasnejši med njimi – razglašajo neoliberalizem.
Ne krivda neoliberalizma, temveč tajkunizacije
Kako je torej s to »pošastjo«, ki se plazi po deželi, če parafraziramo Marxa? »Je razlog ekonomske krize neoliberalni način ekonomije prostega trga kot tak ali je razlog krize praksa ljudi, ki so dobili preveč moči in zlorabili šibke vidike sistema? Je etična prenova neoliberalnega modela ekonomije sploh možna? Ali obstajajo drugačne sistemske rešitve v okviru ekonomije prostega trga – ali bo treba poseči po bistveno drugačni rešitvi? Kaj pa krščanski pogledi na ekonomijo?« To so bila središčna vprašanja, na katera je skušal odgovoriti forumov pogovorni večer oziroma njegovi vabljeni gostje ekonomist dr. Jože P. Damjan, direktor Družine Tone Rode, poznavalec Svetega pisma Matjaž Černivec in predavatelj poslovne etike dr. Dejan Jelovac.
Že Damjanov nastop je temeljne teze prireditve postavil pod svojevrsten vprašaj, saj je izrazil velik dvom v to, ali sploh vemo, kaj imamo pred očmi, ko govorimo o neoliberalizmu: v ekonomiji teorije pod takim imenom ni, tudi sicer se v javnih razpravah nikoli ne postavlja jasna definicija tega »sovraga«. Sam je skušal skozi nekakšen ekonomsko-zgodovinski »šnelkurs«, predstaviti teoretska ekonomska izhodišča, ki so skozi zgodovino pripeljala do prevladujočega gospodarskega modela zadnjih nekaj desetletij, in razloge za nastanek sedanje krize. Ta ima v slovenskih razmerah posebnosti, ki jo bistveno ločujejo od dogajanja drugod po svetu. O kakšnem “neoliberalizmu”, kot ga morda lahko prepoznavamo v anglosaksonskem svetu, pri nas pač ne more biti govora, saj imamo še vedno polovico gospodarstva v državni lasti, Slovenije pa se v svetu upravičeno drži sloves najbolj socialistične (v nekaterih krogih celo komunistične) države za najnižjim koeficientom neenakosti med razvitimi državami. Tudi Švedska, ki jo tolikokrat postavljajo za zgled, je po tem merilu za Slovenijo. Socialna država je v slovenskih razmerah (še vedno) izredno močna in ustvarja pogoje za veliko družbeno enakost, ki je sicer v družbi pogosto ne priznavamo (najbrž je o njej res težko govoriti 130.000 brezposelnim in tretjini mladih brez dela).
Ključni sprožilec slovenske inačice krize je bila po Damjanovem prepričanju “erupcija pohlepa” iz leta 2004, ki jo je omogočila konstelacija več pojavov, kot so: poplava likvidnosti na svetovnih trgih; vstop Slovenije v območje evra, ko so slovenske banke prihajale do poceni denarja in k nam prelile okoli 12 milijard evrov; prepričanje nekdanjih socialističnih direktorjev, da je čas obilnega kreditiranja pravi trenutek za lastniške prevzeme podjetij; enako ravnanje dela Cerkve na Slovenskem (mariborske nadškofije), ki je želela s krediti iz državnih bank postati premožna; odstotnost učinkovitega regulatorja, kot bi denimo moral biti urad za varstvo konkurence … Slovenskega zdrsa v krizno brezno zato ni pošteno naprtiti fantomskemu neoliberalizmu, temveč tajkunizaciji.
Na globalni ravni so trendi jasni: znova smo priče izrazitemo bogatenju bogatih v razvitem svetu (če je bilo v lasti odstotka najbogatejših v “zlati dobi” kapitalizma v desetletjih po drugi svetovni vojni, ki veljajo ob visoki obdavčiti bogatih za vzpon srednjega razreda, manj kot desetina premoženja, se je ta delež zdaj spet povzpel na skoraj četrtino); zlasti v Aziji se je zaradi globalizacijskih procesov (npr. selitev industrije) milijarda ljudi rešila najhujše revščine; na razvitem Zahodu beležimo izrazit padec standarda srednjega razreda, ki po mnenju nekaterih razikovalcev že izginja oziroma se spreminja v prestrašeno večino … To dogajanje na Zahodu po besedah dr. Damjana postavlja predvsem vprašanje, kako spremeniti razmerja v distribuciji med kapitalom in delom, ki bi, povedano zelo poenostavljeno, preko višjih delavskih plač pospešilo trošenje, dvignilo gospodarsko rast, odprlo nova delovna mesta. Nižanje davkov najbogatejšim po Damjanovem prepričanju zanesljivo ni pot do gospodarskega okrevanja, temveč predvsem dobra regulacija in nadzor, ki najbolje (bolje kot etika ali vera) brzdata “profitni motiv” oziroma preprosteje – pohlep.
Več lahko preberete v Družini.
