Objavljamo govor češkega ministrskega predsednika Bohuslava Sobotke 17. novembra 2015 ob češkem državnem prazniku, Dnevu boja za svobodo in demokracijo, ko se spominjamo začetka žametne revolucije, ki je prinesla konec totalitarnega režima v tedanji Čehoslovaški. 17. novembra 1989 so posebni odredi policije nasilno zatrli mirne študentske proteste, kar je vodilo v množične demonstracije, sestop oblasti ter končno v demokratične volitve junija 1990. Aktualni ministrski predsednik ob prazniku vzporeja pomen praznika z aktualnimi razmerami v Evropi in bližnji okolici. Govor je prevedla Maša Purič.
Sedemnajsti november je dan, ki je v zgodovino naše države dramatično zapisan kar dvakrat. Leta 1939 so nacistični okupatorji ubili študenta Jana Opletala in delavca Václava Sedláčka. Demonstracije, ki so uboju sledile, so povzročile zapiranje čeških visokih šol, veliko študentskih predstavnikov je bilo kaznovanih s smrtno kaznijo ali deportiranih v koncentracijska taborišča. Petdeset let pozneje smo se med žametno revolucijo leta 1989 sklicevali prav na to neomajno vero ljudi v smisel borbe zoper totalitarizem, v hrabrost študentov pri obrambi svobode, človekovih in državljanskih pravic.
Sedemnajsti november je dan, ki potrjuje moč omenjenih misli. Potrjuje, da so svoboda, pravna država, pa tudi humanost, spoštovanje nazora drugega med osnovnimi kamni naše republike. Naša družba je omenjene vrednote, to dediščino Masarykove Češkoslovaške, uspela obvarovati pred destruktivno močjo dveh totalitarnih režimov. Vere v pravično, solidarno in svobodno družbo nam ni odvzela niti nacistična morija, niti desetletja komunistične prisile. Vedno znova smo uspeli nastopiti in te vrednote glasno zahtevati.
Enako to počnemo tudi na današnji spominski dan. Z doslej še nevideno velikim migracijskim valom prihaja k nam, v Evropo, senca vojne, ki jo velika večina naše družbe pozna samo na osnovi pričevanja. Ponovno poslušamo zgodbe ljudi, ki so izgubili domove in upanje na dostojno življenje v svoji domovini, izgubili sorodnike in tudi večino svojega premoženja. Na te zgodbe moramo reagirati s sočutjem, solidarnostjo, vendar tudi z razumom, ne nazadnje pa tudi iz spoštovanja do lastne zgodovine.
Z migracijskim valom se pojavlja tudi strah številnih državljanov, ki ga izkoriščajo populisti in vsi tisti, ki politično živijo od širitve netolerance in sovraštva. Kot zagovorniki demokracije ne smemo omalovaževati vsakdanjih bojazni ljudi. Te moramo sprejemati kot dejstvo in nanje odgovarjati z realnimi in pragmatičnimi rešitvami sedanje krize. S skupnim reševanjem – kajti nobena evropska država je ne more rešiti izolirano.
Rešitev je v končanju migracijskega kaosa in v obnovi delujočih zunanjih meja Evropske unije ter mirovni stabilizaciji območij v njeni neposredni bližini. V tej smeri potrebuje Evropa precej več odločnosti. Pa tudi iskrenosti, kadar gre za preimenovanje problemov, ki jih je prinesla pogosto neregulirana integracija prejšnjih valov priseljencev, prihajajočih iz muslimanskih sredin v večinsko, evropsko družbo.
Vzrok današnje migracijske krize so predvsem z vojnami destabilizirane in razpadle države, katerih državljani so izgubili življenjsko perspektivo. Če želimo to krizo rešiti, je naša prvenstvena naloga obnovitev miru v državah, kot so Sirija, Libija in Irak ter nato njihova gospodarska in socialna obnova.
Letošnja brutalna napada verskih fanatikov v Parizu sta nas ponovno spomnila, kako nevaren fenomen 21. stoletja je terorizem. Pri soočenju z brezobzirnim nasiljem mora demokracija izkazati svojo moč; združena Evropa je dolžna, da svojim državljanom jamči varnost in mir. Ne smemo dovoliti ustrahovanja in moramo vztrajati pri naših demokratičnih in liberalnih vrednotah, vključno z enakopravnostjo in toleranco. Poraz teroristov Islamske države mora postati prioriteta celotne mednarodne skupnosti.
In ne pustimo se manipulirati: čeprav so nedavni teroristični napadi v Parizu potekali v času migracijske krize, se moramo zavedati, da so morili dobro organizirani islamistični radikalci. Naša jeza se mora obrniti zoper nje in ne zoper begunce, ki jih je od doma pognalo prav versko ali etnično nasilje, ki ga širijo popolnoma isti morilski fanatiki.
Prepričan sem, da je potrebno demokracijo in pravno državo permanentno in neustrašeno varovati in braniti. Enako kot so to počeli naši predniki v novembru 1939. Enako kot nesporno vrednoto našega članstva v Evropski uniji, kamor smo se lahko vrnili zahvaljujoč se novembru 1989. Kakršenkoli avtoritativni režim, kakršnakoli izolacija naše države zunaj EU, bi bilo zoper bivanjske interese našega naroda. Pomenila bi gospodarski in socialni propad ter prav gotovo tudi demontažo današnje svobode in državljanskih pravic.
Odklanjam, da bi šestindvajset let po žametni revoluciji izgubili poguma, da smo demokrati. Strah in panika ne smeta obvladati naših misli in naših src.
Zahvaljujem se vam, ki ste si danes našli čas za spomin na sedemnajsti november. Verujem, da ste – enako kot jaz – ponosni na njegovo sporočilo in na vrednote, ki jih simbolizira.
Bohuslav Sobotka
