B. Soban, SP Dela: Putinova doktrina

5

Na dlani je, da je Vladimir Putin v petnajstih letih vladanja izgubil stik z realnostjo.

Šestnajstega avgusta 1999 je duma potrdila Vladimirja Putina za novega ruskega premiera. Dobre štiri mesece kasneje, na silvestrovo leta 1999, je Boris Jelcin (ne)pričakovano odstopil in v Kremelj se je vselil nov gospodar.

Si predstavljate, kaj bi se zgodilo v Nemčiji, če bi po padcu berlinskega­ zidu vodenje vlade ali države prevzel nekdanji agent zloglasnega Stasija? Tako je potožil Sergej Kovaljov, legenda sovjetskega disidentskega gibanja in prvi varuh človekovih pravic v Jelcinovi Rusiji, ki pa je zaradi vojne v Čečeniji potem protestno odstopil s tega položaja. »Nastal bi strašen vihar! Po vsej Evropi! Ko se je to zgodilo pri nas, v Moskvi, so bili vsi tiho. Čeprav se je na čelo države povzpel nekdanji agent KGB, ki je v sovjetskih časih poslala v lagerje in v smrt več deset milijonov ljudi. Človek, ki zločinov predhodnikov in vzornikov sploh ne obžaluje. Politik, ki naš boj za resnico in milijone žrtev omalovažuje tako, kot je to nekoč počela sovjetska vrhuška! Zmerja nas z ideološkim smetjem, ki da žali slavno rusko preteklost …«

Šestnajstega avgusta 1999, torej pred natanko petnajstimi leti, je duma potrdila Vladimirja Putina za novega ruskega premiera. To je bil tedaj že peti predsednik vlade v zadnjih šestnajstih mesecih. Predsednik Boris Jelcin je obupno iskal naslednika, ki bi mu po odhodu iz Kremlja varoval hrbet. Nihče mu ni bil po volji. Ne Viktor Černomirdin, ne Sergej Kirijenko, ne Jevgenij Primakov, ne Sergej Stepašin. Potem pa je le našel pravega. Malodane povsem neznanega Vladimirja Putina, ki je bil takrat direktor Zvezne varnostne službe FSB, naslednice KGB. Kasnejši razplet je pokazal, da izbira ni bila naključna. Ali povedano še drugače: ni izbiral Boris Jelcin, ampak je očitno izbirala kar KGB sama.

Dobre štiri mesece kasneje, bilo je na silvestrovo leta 1999, je Boris Jelcin (ne)pričakovano odstopil in v Kremelj se je vselil nov gospodar. A že pred tem je Vladimir Putin kot premier poskrbel za nekaj šokantnih novosti. Na pročelju Lubjanke, sedežu KGB, je postavil spominsko ploščo nekdanjemu šefu in vzorniku Juriju Andropovu, na srečanju z nekdanjimi sodelavci iz agenture pa je pomenljivo vzkliknil: »Vrnili smo se! In to za vedno!« A Sergej Kovaljov, s katerim sva se pogosto srečevala, najprej v Moskvi, potem pa tudi v Strasbourgu, je na te besede hitro našel pravi odgovor: »Nič se niso vrnili, v bistvu sploh nikoli niso odšli …«

Bloki letijo v zrak

Le nekaj tednov po prihodu Vladimirja Putina na oblast so se v Rusiji začele dogajati grozljive stvari. V začetku septembra je v zrak zletel prvi stanovanjski blok. V Bujnaksku v Dagestanu. V naslednjih dneh sta siloviti eksploziji raztrgali dva bloka v Moskvi. In po dveh tednih strahu v prestolnici se je smrt preselila še v stanovanjski blok v Volgodonsku na jugu države. V štirih napadih je umrlo več kot tristo ljudi, več sto je bilo ranjenih. Moskva je bila na nogah. Oblast je mrzlično iskala krivce. Našli so jih kajpak v Čečencih. A stvari so se kmalu nepričakovano obrnile. Ko bi moral v zrak zleteti še peti stanovanjski blok, tokrat v Rjazanu, nedaleč od Moskve, so tiste, ki so sredi noči v blok prenašali vreče z eksplozivom ­heksogenom, opazili pri umazanem delu. Sledi so nenadoma začele voditi v Zvezno varnostno službo FSB. O tem, kdo je pravi krivec za atentate, kmalu ni bilo več nobenega dvoma. Toda kako priti do dokazov?

Sergej Kovaljov je leta 2002 ustanovil preiskovalno komisijo o tej zadevi. V FSB v bistvu sploh niso več skrivali, kdo v resnici tiči za atentati, toda hkrati so storili vse, da dokazi ne bi prišli na dan. Toda Mihail Trepaškin, sodelavec in odvetnik komisije, je po neutrudnem brskanju le našel krivca. Atentata v Moskvi je organiziral Vladimir Romanovič, sodelavec FSB, ki je leta 2003 umrl v nenavadni prometni nesreči na Cipru. Ko so odkritja Trepaškina prišla v javnost, so ga v hipu aretirali. In padati je začelo tudi po drugih članih komisije. Aprila 2003 je bil najprej ustreljen liberalni poslanec dume Sergej Jušenkov, julija istega leta pa je moral umreti še en član komisije, poslanec in ugledni preiskovalni novinar Jurij Ščekočihin. Oba sem dobro poznal in se večkrat pogovarjal z njima. Sergej Kovaljov je bil šokiran. Po teh dveh umorih, ki nikoli nista bila raziskana, je raje ustavil delo komisije …

Toda resnice seveda ni bilo več mogoče skrivati. Zelo zgovorno jo je v knjigi o Putinu The Man Without a Face, Mož brez obraza, opisala znana ruska novinarka Maša Gessen. O tem sem se na pomlad pogovarjal z njo v New Yorku. Julij Ribakov, opozicijski poslanec (skupaj s Sergejem Kovaljovom je bil edini, ki ni hotel vstati, ko so v dumi zaigrali staro sovjetsko himno, ko je ta na Putinov ukaz čez noč postala tudi himna nove Rusije), je kasneje umorjenemu Aleksandru Litvinenku izročil dokument, za katerega sprva ni vedel nihče. Šlo je za tajni zapisnik zasedanja dume 13. septembra 1999. Takratni predsednik dume Genadij Seleznjov je sejo nenadoma prekinil z besedami: »Pravkar smo dobili vest, da je bila ponoči razstreljena stanovanjska zgradba v Volgodonsku!« V resnici se je tragedija v tem mestu na jugu države zgodila šele tri dni kasneje. Na dlani je torej, da je agent FSB, ki je delal v kabinetu Seleznjova, to informacijo pomotoma posredoval prezgodaj, pravi Maša. Litvinenko je identificiral tega človeka in bil kasneje bržkone tudi zaradi tega umorjen v Londonu.

Nova čečenska vojna

Eksplozije stanovanjskih blokov je nova oblast potrebovala kot povod za nov maščevalni obračun z neposlušno Čečenijo, ki je tri leta pred tem potolkla rusko vojsko. Skupaj z njo je iz Groznega tedaj bežal tudi takratni proruski predsednik čečenske republike Doku Zavgajev, zdajšnji ruski veleposlanik v Ljubljani. Jeseni 1999 je ruska vojska v resnici vnovič udarila čez reko Terek in dokončala, česar ni uničila v prvi čečenski vojni (1994–1996).

Posledice morije, pred katero si je ves svet zatiskal oči, so bile strašne. Grozni, nekdaj cvetoče mesto, je bil v dveh vojnah tako rekoč zravnan z zemljo. Kot Varšava leta 1944. Pravi urbicid, kot temu pravi francoski filozof André Glucksmann, tudi sam velik bojevnik za resnico o Čečeniji. V republiki, ki je manjša od Slovenije, je bilo v dveh vojnah pobitih blizu 200.000 ljudi. Natančnih številk ne ve nihče. A žrtve so bile seveda tudi na ruski strani. Do danes je na severnem Kavkazu padlo vsaj toliko vojakov, kolikor jih je v osemdesetih letih za vselej ostalo v Afganistanu. Torej več kot 15.000.

»Čečenska vojna je bila za Rusijo prava katastrofa. Simbol kolapsa nove, demokratične države, ki je začela nastajati v času perestrojke. Poglejte, kaj se danes dogaja na severnem Kavkazu! Nasilje, anarhija, trgovina s trupli, boj za oblast. Človeško življenje ni vredno niti kopejke. V tej državi ljudi še vedno obravnavajo kot potrošni material. To je v resnici najstrašnejši ostanek stalinizma, ki kljub bolečemu zgodovinskemu spominu še vedno ostaja pomemben element vzvodov oblasti zdajšnje politične nomenklature. A ta kljub očitnim dejstvom vztrajno in nenehno laže. Laž je v tej državi prenehala biti sredstvo prevare. Spremenila se je v nekakšen ritual. Ritual priseganja zvestobe in domoljubja,« opozarja Sergej Kovaljov.

Ena redkih institucij, ki ne naseda lažem Moskve, je evropsko sodišče za človekove pravice. Rusija je v Strasbourgu samo zaradi Čečenije izgubila že več kot 230 tožb. A odločitve sodišča spoštuje samo delno. Odškodnino žrtvam in njihovim sorodnikom izplača, zločinov pa ne razišče. Morilci iz Čečenije praviloma nikoli ne sedejo na zatožno klop. Še manj tisti, ki so jih tja poslali. Ta neznosna atmosfera nekaznovanosti se širi na vsa področja. Kazni seveda so, a le za Putinove politične nasprotnike in njegove kritike.

Umor Ane Politkovske

Do takšne politike dvojnih meril je bila najbolj neprizanesljiva zagotovo Ana Politkovska,­ umorjena na Putinov rojstni dan, 7. oktobra, pred osmimi leti. Predsednik države je o njenem umoru sprva vztrajno molčal. O Ani je prvič javno spregovoril šele v tujini, med obiskom v Nemčiji kakšen teden kasneje, ko so ga v Dresdnu, kjer je nekoč služboval kot agent KGB, izzvali tuji novinarji. Toda njegovi odgovori so v Rusiji tedaj izzvali žolčne reakcije. Putin je namreč v družbi nemške kanclerke Angele Merkel brezčutno in surovo izjavil, da je umor Ane Politkovske Moskvi naredil več škode kot vse njene publikacije skupaj. Njen vpliv na politično življenje v državi da je bil zanemarljiv, saj da je bila znana samo v novinarskih in pravozaščitnih krogih …

Oleg Orlov, nekdanji disident in dolgoletni predsednik Memoriala, je zaradi teh besed že dan zatem protestno odstopil kot član sveta za človekove pravice pri predsedniku Ruske federacije. Oglasila je se je tudi zdaj že pokojna Jelena Bonner, vdova nobelovca za mir Andreja Saharova. Iz ogorčenja, ker je Putin preiskavo o umoru obljubil le ameriškemu predsedniku in nemški kanclerki, ne pa morebiti mami ali otrokoma Ane Politkovske, njenim kolegom in časopisu Nova Gazeta, kjer je nazadnje delala. Njeni družini ni izrekel niti sožalja. In naročniki umora še zdaj niso obsojeni. Pravzaprav jih sploh ne iščejo …

Vladimir Putin, politik hladnih oči in podganjega obraza, kot ga je opisal Timothy Garton Ash, je po žametni odstavitvi Borisa Jelcina držal besedo. Nekdanjemu predsedniku se ni zgodilo nič, toda hkrati se je zelo hitro povsem distanciral od njega. Boris Jelcin je za novo nomenklaturo čez noč postal nekakšna »črna luknja v sodobni zgodovini Rusije«. Ko je Putin kmalu po zamenjavi na vrhu gostil takratnega ameriškega predsednika Billa Clintona, mu je ponosno razkazal ves Kremelj. Najprej ga je popeljal v sodobno telovadnico, polno najnovejše opreme, kjer vsak dan redno vadi. Nato mu je pokazal še opuščeno, temačno sobo z bolniško posteljo in najbolj nujno medicinsko opremo. »Tu je prejšnji predsednik preživel kar precej časa …« je Putin zlobno pomežiknil Clintonu.

Siloviki kot nova noblesa

Namesto Jelcinove semje, družine, je začel ustvarjati svojo elito. Sestavil jo je iz silovikov, najzanesljivejših pripadnikov in znancev iz varnostnih služb in vojske. Znana ruska socio­loginja Olga Krištanovska, avtorica izvrstne knjige Anatomija ruske elite, pravi, da siloviki danes zasedajo vse ključne položaje. Tudi v Kremlju, kjer jih je med tamkajšnjimi vodilnimi kadri že kar 77 odstotkov. Putinovi siloviki postajajo nekakšna država v državi. Nekakšna nova noblesa, kot v svoji knjigi pravita ruska novinarska kolega Andrej Soldatov in Irina Borogan. Ali še natančneje: Zvezna varnostna služba FSB je v bistvu postala nekakšna ruska šola biznisa. Prav FSB namreč v celoti obvladuje energetski sektor, tudi Gazprom, od katerega živi današnja politična nomenklatura.

Nastajati je začela nova Putinova oligarhija, ki jo je londonski profesor Andrew Wilson posrečeno prekrstil v silogarhijo. V nekakšno kleptokratsko združbo, ki se skriva za imperialnimi simboli, kot pravi ruski politolog Stanislav Belkovski, a je v bistvu brez virov za resnično obnovo imperija. Ker je kleptokracija, ki je na oblasti, že skorajda vse pokradla.

Švedski ekonomist Anders Åslund pogosto poudarja, da je današnja Rusija »največja korupcijska zgodba v zgodovini človeštva«. To so dokazale tudi zimske olimpijske igre, ko je ogromno denarja poniknilo v žepe Putinovih lojalistov, ki so v Sočiju dobili najbolj mastne posle. In to po svoje dokazuje tudi plinski velikan Gazprom, najmočnejše orožje ruske diplomacije, ki nenehno straši Evropo, kjer je samo leta 2011 po podatkih Petersonovega inštituta zaradi kraj in slabega nadzora brez sledu izginilo za blizu 40 milijard dolarjev. Ta zgodba se v Gazpromu ponavlja iz leta v leto. Ko gre za korupcijo, je Rusija na dnu svetovnih lestvic. Organizacija Transparency International jo je lani uvrstila na 127. mesto. Tam ji delajo družbo Pakistan, Mali in Madagaskar, pa tudi Zimbabve ni prav daleč.

Zapor je Rusija v malem

Vladimir Putin je politik, ki gleda izključno nazaj. Njegov hladni pogled naprej zato ne seže prav daleč. Šele šest tednov pred olimpijskimi igrami v Sočiju je denimo ugotovil, da so zapori polni političnih zapornikov, ki jih pod Gorbačovom in Jelcinom ni bilo. Ker se je zbal za svoj imidž in posledično bojkot iger, je iz zaporov za začetek izpustil najbolj znane jetnike: Mihaila Hodorkovskega, članici Pussy Riot in aktiviste Greenpeacea. Kdaj bodo svobodni vsi drugi, ne ve nihče.

Morda sta prav Nadja Tolokonikova in Maša Aljohina, obsojeni in potem amnestirani članici Pussy Riot, najbolje opisali stanje v današnji Putinovi Rusiji. Maša je v svojem zagovoru na procesu v Moskvi denimo dejala, da je njen zapor pravzaprav Rusija v malem. Povsod dezorganizacija, korupcija, neučinkovitost, poniževanje ljudi. Kot v Sovjetski zvezi. Nadja je dodala, da je Putinova vladavina zakonov v bistvu zgolj nekakšen sinonim za brezzakonje. Zato je v tej zgodbi na zatožni klopi pravzaprav kar Rusija sama. Ruski politični sistem je izjemno tog, zaprt, razdeljen na kaste, politika pa ves čas vdano služi ozkim korporativnim interesom. Oblast preprosto ne prenaša resnice. Zato je vsem predstavnikom oblasti v sodni dvorani zaklicala: »Odprite vrata, odtrgajte svoje našitke in zadihajte svobodo skupaj z nami!«

Vladimir Putin njenega klica seveda ni slišal. Verjame izključno najožjemu krogu sodelavcev, politbiroju, kot mu pravi, in se ozira nazaj v sovjetske čase. Razpad Sovjetske zveze je razglasil za največjo geopolitično katastrofo 20. stoletja. Muči ga »sindrom manjkajoče okončine«. Boli ga, ko vidi, da je Rusija ostala brez južnega Kavkaza, srednje Azije, baltskih držav, Ukrajine …

»Njegov program je restavracija starega. Putin je revanšist. Hoče se maščevati za leto 1991. To je njegova temeljna naloga. To je politik z zamrznjeno čekistično mentaliteto. Tako se tudi vede. Sili v konfrontacije. Tudi tam, kjer ni treba. Zakaj je moral s tanki v Gruzijo? In na Krim? Putin hoče pokazati Američanom, kdo je kdo. Hoče svoje vplivno območje. Po tej plati je zelo nevaren človek!« pravi Vladimir Bukovski, ikona sovjetskega disidentskega gibanja. In doda, da se ti kagebešniki iz zgodovine niso naučili ničesar. »Vračajo sovjetsko politiko, represijo, agresivnost, cenzuro. A mi smo enkrat že dokazali, da represija in cenzura ne ­delujeta!«

Gruzija in Ukrajina

Vladimir Putin je sprva bil za sodelovanje z Zahodom. Ne nazadnje je Evropska unija največja trgovinska partnerica Rusije. Po padcu berlinskega zidu je Moskva odločno resetirala tudi svoje odnose z Washingtonom. Prav z ameriško pomočjo je Rusija denimo postala članica skupine G8. Zapletati se je začelo kasneje. Najprej zaradi Kosova, ko je bil Zahod popolnoma gluh za ruska stališča. Odnose pa je potem dokončno poslabšalo snubljenje Gruzije in Ukrajine v Nato. Zato je leta 2009, ko je kot premier v svoji rezidenci gostil novega ameriškega predsednika Baracka Obamo, jasno in brez ovinkov povedal, naj ZDA pustijo na miru nekdanje sovjetske republike. Še zlasti Ukrajino …

Vojna proti Gruziji pred šestimi leti, ko so ruski tanki prvič po padcu berlinskega zidu krenili čez svoje meje, je bila v bistvu prva vojna proti širjenju Nata. Rusija je z njo hotela dokazati, da je znova pri močeh in da lahko odgovori na vsako izzivanje. A hkrati je bilo to tudi nekakšno svarilo vsem nekdanjim satelitom, še posebej pa Ukrajini, da ameriška jamstva ne pomenijo ničesar. Obljube so namreč eno, realnost pa nekaj povsem drugega. Zato je bila takratna vojna v Gruziji jasna napoved, kaj se bo zgodilo z Ukrajino, brez katere ni Putinovih sanj o (delni) obnovitvi nekdanjega imperija. A tega ni takrat na Zahodu razumel (skorajda) nihče.

Vladimir Putin svojim zahodnim nasprotnikom pogosto očita dvojna merila. V tem ima prav. Toda problem je, da tako ravna tudi sam. Leta 2003 je odločno nasprotoval ameriškemu napadu na Irak in zahteval ustrezno resolucijo OZN. Ko je sam udaril po Gruziji, se na Združene narode ni spomnil. Lani je bil z vsemi štirimi proti posredovanju v Siriji. Tak poseg bi bil nezakonit in nepravičen, je govoril. A nezakoniti in nepravični sta tudi okupacija Krima in vojna proti Ukrajini, toda ko gre za Rusijo, ima Putin seveda svoja pravila. Ki jih vedno prilagaja trenutnim okoliščinam. Neodvisnost Abhazije in Južne Osetije po njegovem da, neodvisnost Kosova ali Čečenije nikakor.

Tako pač deluje Putinova doktrina, ki se bistveno razlikuje od doktrine Mihaila Gorbačova. Ta je namreč vsem dovolil, da gredo svojo pot. Zato jo je Genadij Gerasimov, nekdanji tiskovni predstavnik zunanjega ministrstva, krstil za doktrino Franka Sinatre. Po njegovi znani pesmi My Way …

Več lahko preberete v Sobotni prilogi Dela.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


5 KOMENTARJI

  1. Zanimivo, da je podobne miselnosti precej tudi pri nas.

    Ko prikrivajo resnico in se ne sramujejo nedolžnih žrtev in krivic, ki jih je povzročil totalitarizem in onemogočajo, da bi za ta zlodela odgovarjal kdo.

    Gre za pohlepno zlooblast nad resnico in pravičnostjo.

  2. Ko zmanjkuje idej in aktivnosti za zadovoljevanje potreb po napredovanju državljanov, privrejo na dan občutki moči iz preteklosti(pa čeprav so bili zgrešeni). Takrat zmanjkuje tudi energije za miselne napore. Ker pa je v tekmi za dokazovanje potrebno nekaj storiti: se vključijo najbolj primitivna orodja ljudstva, to je moč. To počnejo Putin in drugi skrajneži, ….
    Ali ni morda ta izbruh Putinove moči, kot podpora vse glasnejšemu obujanju preteklih “fajn časov”, tudi vzrok za “izkazovanje krepkosti” naših bivših učencev in njihovih potomcev Lenina, Stalina, Tita, Kardelja, ….?

  3. Zlooblast, ki ima krivičen in sovražen odnos do tistih, ki z njo in njenimi nizkotnimi cilji ne simpatizirajo.

  4. To kar se dogaja v Rusiji, nas opominja, da so se podobne miselnosti učili v Rusiji pred drugo svetovno vojno nekateri tedanji Slovenci.

    Na podlagi te miselnosti je prišlo do medvojnih in povojnih pobojev Slovencev.

    Naj bo današnji ruski opomin znamenje, da je skrajni čas odpraviti nekritičnost in tolerantnost do ostankov takšne miselnosti na slovenskem.

Comments are closed.