B. Soban, delo.si: Absurdistan – ministri za (ne)kulturo

4
194

Dejstvo je, da politiki dandanes zelo malo berejo. In dogaja se, da takšni ljudje potem postanejo celo ministri za kulturo.

Si lahko predstavljate, kako imeniten minister za kulturo bi bil Umberto Eco, ta erudit brez primere, ki sem ga redno kupoval in z užitkom prebiral? Že po nekaj straneh vsake njegove knjige sem se spoštljivo spraševal in ugibal, koliko publikacij in koliko različne, tudi povsem neznane in na novo odkrite literature je moral prebrskati in prelistati, da je nastalo to, kar zdaj držim v rokah.

Njegovo znanje je bilo neskončno, a kljub neizmerni širini in načitanosti je vedno ostajal dovolj skromen. Pohlep po znanju ne sme biti prevelik, kajti če boste požrešno hoteli vedeti vse, se kaj lahko zgodi, da se ne boste naučili ničesar, je modro govoril svojim študentom. Veliki Umberto bi bil v resnici minister nad ministri. Tudi zato je nekdanji italijanski premier Romano Prodi večkrat razmišljal, da bi ga povabil v vlado, toda tega ni nikoli v resnici storil. Ker je vedel, kakšen bi bil odgovor. Takšna služba Umberta Eca preprosto ni zanimala. Živel je v svojem svetu, za svoje poslanstvo znanstvenika in pisatelja, ki nam je na ta način podaril veliko več, kot pa bi dal, če bi se oprijel vselej zelo nezanesljivega ministrskega stolčka.

Nekaj znanih in uglednih pisateljev je sicer krenilo v politiko. André Malraux, Mario Vargas Llosa ali Vaclav Havel na primer. Zgodba o tem, kako je Charles de Gaulle prepričeval Andréja Malrauxa, je naravnost fascinantna. Nekdanji francoski voditelj je dolgo pritiskal nanj, naj postane njegov minister za kulturo. Malraux se je vztrajno branil z vsemi štirimi. Odgovarjal mu je, da ga ta posel ne zanima. Zato je de Gaulle ubral drugo taktiko. »V Franciji ni nikogar, ki bi bil za to funkcijo bolj primeren, kot ste vi,« mu je govoril. Malraux se mu je tudi to pot zahvalil za ponujeno službo. De Gaulle se je po tej ponovni zavrnitvi odločil še za zadnji udarec. »Če ne boste postali minister, potem jaz ne bom odgovarjal za francosko kulturo!« In Malraux se je zlomil.

Nadaljevanje zgodbe je potem v javnost spravila generalova žena Yvonne de Gaulle. Tistega večera, ko ga je dokončno prepričal, se je precej pozno vrnil domov. Ko je po prstih prišel v spalnico, je prižgala luč in ga vprašala: »Kod si hodil tako pozno?« »Nocoj sem umoril Malrauxa …!« je ženi bridko odvrnil de Gaulle.

Takšnih ministrov za kulturo v današnjem vse bolj nekulturnem svetu že dolgo ni več. Poglejmo, denimo, sosednjo Hrvaško, kjer se nad Zlatkom Hasanbegovićem, ministrom za kulturo v vladi Tihomirja Oreškovića, zgraža ves napredni intelektualni svet, ne le domača opozicija. Peticije proti njemu prihajajo v Zagreb z vseh strani. V eni od njih, ki je na Hrvaško, denimo, prišla iz Barcelone, opozarjajo, da je kot zunanji sodelavec revije, ki propagira ideje ustaškega voditelja Anteja Pavelića in sistematično zanika zločine njegovega režima, brez vsakršnega prikrivanja hvalil nacistične vrednote in heroje. V najmanj dveh člankih, ki so jih podpisniki peticije dodali kot prilogo.

Njegovih napak in grehov je sicer še veliko. Toda najhujši je vendarle ta, da z zagovarjanjem ustaštva pri polni zavesti pravzaprav brani genocid, storjen proti lastnemu in srbskemu narodu med drugo svetovno vojno. Genocid, ki je slabega pol stoletja kasneje posredno sprožil nove pokole v krvavi vojni ob razpadu Jugoslavije. In ki jih takrat seveda nikakor niso počeli le Srbi, ampak dokazano tudi Hrvati. In prav zato Zlatko Hasanbegović, politik iz struje, ki, denimo, stoji za najnovejšimi napadi na znanega hrvaškega režiserja Oliverja Frljića, preprosto ne more biti hrvaški minister za kulturo. Lahko bi to bil sicer v kakšni diktaturi, toda v članici Evropske unije, ki uradno še vedno prisega na antifašizem, pravno državo, demokracijo in spoštovanje človekovih pravic, nikakor.

Slovenska ministrica za kulturo na srečo seveda nima takšnih grehov, kot njen hrvaški kolega (ki ga premier Tihomir Orešković nerazumljivo noče odstaviti), toda bati se je, da bo s svojim voluntarizmom in domačijskim, napol bukoličnim odnosom do kulture, zlasti do sodobne in v svetu uveljavljene slovenske umetnosti, ki ji nenehno prepolavlja finance, sama poskrbela za nekakšen kulturni genocid nad umetniškim ustvarjanjem v državi.

Na dlani je, da Julijana Bizjak Mlakar, sicer profesorica matematike, ni bila najboljša izbira premiera Mira Cerarja.

Več lahko preberete na delo.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


4 KOMENTARJI

  1. Julija B. M. prihaja iz komunistične družine in ima še hujše breme kot hrvaški kulturni minister.

    Ustaši in komunisti so med vojno sodelovali veš čas. Med komunizmom in fašizmom ni bistvenih razlik. Oba sta psihopatska socializma. Le da je fašizem gospodarsko uspešnejši od komunizma.

    In BTW : tako Slovenija kot Hrvaška imata vsaj 71 let fašistični model gospodarstva. Hrvaška 4 leta več. Tito bo čez nekaj stoletij poznan po svojem jugofašističnem gospodarsko-družbenem sistemom.

  2. Če ne bi to objavili v Delu, bi bilo morda še vredno so kaj pozanimati, kaj se dogaja. Tako pa se mi ne ljubi. Ko komunisti kritizirajo ustaše, ni vredno pozornosti.

  3. Zanimivo, da Soban ne ve, da so komunisti med vojno in po njej izvedli veliko večji genocid nad narodi bivše Jugoslavije, kot se to lahko očita ustašem. Komunistični zločini so bili ne samo veliko množičnejši, temveč tudi veliko bolj kruti. Toda Sobana ti očitno ne motijo, saj jih niti ne omenja.

    Zato tudi ne čuti potrebe, da bi odstavljal kakšnega ministra iz kvote kontinuitete.

    Mislim, da je skrajni čas, da se odstavi takšne novinarje, ki si ne zaslužijo tega naziva.

  4. Prav gotovo bi moral biti prispevek avtorja konkretnejši, da bi si lahko nalili čistega vina za kakšne plemenite cilje si prizadeva kulturna ministrica in kaj ji je pri tem uspelo.

    Zaenkrat vemo, da je vlada precej oklestila sredstva, namenjena kulturi.

    Ali ni žalostno, da je vlada onemogočila normalno delovanje tistih sektorjev, ki zagotavljajo porast vrednot in varnosti v državi. Varnost je najpomembnejša vrednota po anketah.

    Vlada je načrtno povzročila životarjenje:

    kulture, policije in vojske in pravosodja.

    Pravosodja zato, ker še naprej dopušča, da pravosodje vodijo tisti, ki so v preteklosti in danes kršili človekove pravice.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite