Režim je treba izzvati ob vsaki priložnosti, ki se ponuja, pravi znani novinar in opozicijski politik Vladimir Kara-Murza.
»Problem Rusije je, da zdaj sploh nima parlamenta. Res je, da imamo zgradbo na Ohotnem rjadu (v središču Moskve, nedaleč od Kremlja) in ljudi v njej. Toda to ni parlament. Parlament namreč pomeni oblast, neodvisnost, kresanje mnenj. Tega pa v sedanji Putinovi dumi ni. Že nekaj mandatov zapored,« pravi Vladimir Kara-Murza ml., znani ruski novinar in opozicijski politik, ki je lani za las ušel smrti. Po hudi zastrupitvi se je zdravil skoraj leto dni.
Vladimir Kara-Murza ml., ki je doštudiral zgodovino v Cambridgeu, izhaja iz ene najbolj znanih ruskih novinarskih družin. Oče Vladimir Kara-Murza st. je bil, denimo, izvrsten voditelj na svoj čas zelo gledanem neodvisnem televizijskem kanalu NTV, ki pa ga je Vladimir Putin uničil takoj po prihodu na oblast. Med sorodniki je tudi Sergej Kara-Murza, zgodovinar in filozof. Njihovi predniki so bili Tatari, toda ta nekoč premožna in ugledna aristokratska družina (njihov priimek je mogoče prevesti kot »črni gospod«) se je že v 15. stoletju pokristjanila in preselila v Moskvo. A z režimom niso sodelovali nikoli. Njihove sorodnike so pobijali že v sovjetskih časih, zdaj pa z njimi surovo obračunavajo tudi Putinovi agenti.
Vladimirja, ki je prejšnji teden (7. septembra) dopolnil 35 let, so zastrupili tri mesece po umoru velikega prijatelja Borisa Nemcova. Zgodilo se je 26. maja lani, popoldne, na krajšem sestanku z dvema opozicijskima kolegoma v eni od moskovskih restavracij. Slabost ga je popadla že med pogovorom, pozneje pa so mu kar po vrsti začeli odpovedovati notranji organi. Pljuča, jetra, ledvice. Padel je v nezavest in naslednjih 24 ur preživel v treh moskovskih bolnišnicah. »Zdravniki so ženi rekli, da imam samo pet odstotkov možnosti za preživetje. Šlo je za hudo zastrupitev neznanega izvora. Sam še zdaj ne vem, ali sem strup zaužil s hrano ali s tekočino,« mi pripoveduje v Strasbourgu, kjer je predstavljal načrte ruske opozicije za prihajajoče volitve v dumo.
Cilj je bil umor
Rešili so ga v kliniki Pirogova, kjer so mu s hemodializo očistili kri. Potem se je šest mesecev zdravil v ZDA. Toda nobena analiza ni odkrila pravega vzroka zastrupitve. Našli so sledi težkih kovin, strupa, ki ga je skoraj pokončal, pa ne. »Jasno je, da je šlo za zelo sofisticirano snov, v posel pa so bili očitno vpleteni pravi profesionalci, kakršnih je v Putinovi zvezni varnostni službi (FSB) še iz sovjetskih časov kar veliko. Njihov namen ni bil prestrašiti me, ampak umoriti,« je prepričan Vladimir, ki se je takoj po okrevanju obrnil na ruski preiskovalni urad, a ta se na njegovo zahtevo po preiskavi poskusa umora sploh (še) ni odzval. Rehabilitacija je trajala več kot leto dni. Še do junija letos je lahko hodil le s palico, saj je imel težave z obvladovanjem leve strani telesa, zdaj pa je že dovolj pri močeh, da je spet lahko krenil v politični boj proti režimu, ki za odstranjevanje političnih nasprotnikov, kot kaže praksa, ne izbira sredstev.
Razlogov za umor Vladimirja Kara-Murze je bilo kar veliko. Sam meni, da je bil tarča tega smrtonosnega napada najbrž zaradi sodelovanja z dobrih deset let zaprtim Mihailom Hodorkovskim, saj je že nekaj časa glavni koordinator njegove Odprte Rusije, ki financira tudi opozicijo. Poleg tega je bil glavni pobudnik in bojevnik za tako imenovani »seznam Magnitskega«, na katerega so pristojni ameriški organi uvrstili več deset vplivnih ruskih politikov, ki so neposredno ali posredno krivi za smrt Sergeja Magnitskega. Pravnika, ki je razkril davčne goljufije in so ga zaradi tega v zaporu pretepli do smrti. Zdaj si prizadeva, da bi v ZDA in Evropski uniji podobno zaživel tudi »seznam Nemcova«, na katerem naj bi se znašli vsi tisti, ki so krivi za smrt njegovega velikega prijatelja in političnega soborca za drugačno Rusijo.
»Nori tiskalnik«
Toda ta boj je zelo trd. Tudi zaradi nepoštenih volitev in zakonodaje, ki favorizira izključno Kremlju lojalne partije. Duma, ki končuje prvi podaljšani petletni mandat (predsednik države si ga je podaljšal na šest let), je po besedah Vladimirja Kara-Murze postala nekakšen »nori tiskalnik«, saj je kar po tekočem traku potrjevala zelo represivne in režimu naklonjene zakone. Denimo tudi tistega, ki je vladajoči nomenklaturi neljube nevladne organizacije razglasil za »agente tujih služb«. Na tem seznamu so se tako znašli Memorial, organizacija, dobitnica nagrade Saharova, pa Golos, organizacija, ki je nadzorovala in opazovala volitve, in nedolgo tega tudi center Levada, znan po neodvisnih raziskavah javnega mnenja.
Sprejet je bil, denimo, tudi zakon, ki poslance kaznuje zaradi »neizpolnjevanja dolžnosti«. Tako so v državni dumi odvzeli mandat Ilji Ponomarjovu, ki je glasoval proti okupaciji Krima in je potem v strahu za življenje odšel iz Rusije. V pskovski lokalni dumi je bil ob mandat, denimo, Lev Šlosberg, ki je razkril, da v Pskovu pokopavajo desantnike iz tamkajšnje enote, padle v vojni v Ukrajini. Po logiki Kremlja nobeden od njiju s svojim ravnanjem ni »izpolnjeval dolžnosti« do domovine, ki od državljanov ne pričakuje nepotrebnega razkrivanja resnice.
In v tem času je bila sprejeta tudi zelo drastična volilna zakonodaja, ki manjšim strankam in opoziciji na volitvah ne daje nobenih možnosti. Vladimir Kara-Murza pravi, da je bila sprejeta predvsem zato, da bi nastop na volitvah onemogočila predvsem dvema opozicijskima politikoma: Alekseju Navalnemu in Mihailu Hodorkovskemu. Toda takšno ravnanje oblasti je v bistvu nelogično. Če ima predsednik države v javnosti res tako visoko podporo, kot ves čas trdijo Kremlju ljubi mediji, zakaj se potem Vladimir Putin tako strašno boji peščice opozicijskih, povsem nenevarnih politikov? So rezultati anket morda nerealni? Se boji morebitnega poraza svoje partije?
Več lahko preberete na delo.si.
