B. Senegačnik, Zaveza: Od česa je trava zelena?

Sanje in spoznanja o Evropi

»Tam je še zrak drugačen, še trava bolj zelena … ja, tako mi govori oče in je vedno slabe volje, ko se pripelje nazaj čez mejo,« so bile besede moje sošolke v zdaj že skoraj davnih srednješolskih dneh, v neki preteklosti, na katero pogosto mislim s toplo nostalgijo, za katero pa mi je po drugi strani žal, da še zmeraj tako močno sega v naš čas. Pomladna leta človekovega življenja preidejo, takšna je pač pot vsega živega, a je skoraj tako neizbežno tudi, da se vračajo v misli, drugačna kot so bila takrat, ko smo jih živeli: obsijana z nerazumljivim čarom daljnega, nemočnega, izgubljenega in vendarle našega. Nasprotno pa ni neizbežno, da se ohrani tisto, zaradi česar so bile barve človeške pomladi manj žive, pa čeprav mladi tedaj tega mogoče niti nismo čisto zares dojemali. Ni neizbežno, da se ohrani enobarvna, umetna in nasilno uokvirjena podoba življenja in da s posameznikovo preide tudi družbena pomlad. V letih, iz katerih sem zajel utrinek pogovora, se je namreč ravno prebujala slovenska pomlad. Sošolkin oče je bil mednarodno uspešen umetnik, ki je veliko nastopal v tujini, predvsem na Zahodu, a je treba reči, da je bil priznan tudi doma, kar je deloma povezano z naravo gledališkega poklica. Ta mu je omogočala, da je s svojo umetnostjo prestopal politične meje in torej ni bil nekdo, ki si je moral izboriti življenjski prostor z odhodom v tujino, kar je postala tako rekoč epidemična težava sedanje mlade generacije, zlasti še mladih izobražencev. Kljub temu ni mogel mimo razlik med »tu« in »tam«; mnogi niso mogli, vsaj v zasebnem življenju so mnogi govorili podobno. Zdi se mi, da nam je veljalo za nekak razpoznavni znak režimskosti, če je kdo videl te razlike ali ne ali pa če je celo slavil nedosegljivo zelenost trave na tleh dežele, »kjer so si ljudje kot brat in brat«. Nekaj let za tem jih tako rekoč ni bilo več mogoče ne videti in izkazalo se je, da je bila režimskost iluzija, blef ali oportunizem, torej takšna ali drugačna deformacija posameznikove družbene pameti. Evropa, to se pravi Zahod, je zmagala; če me spomin ne vara, so prav tisti, ki so še hip prej znanstveno dokazovali, da je meščanska družba preživeta in zapisana propadu in da raste najlepša trava tam, kjer so, kot pravi njihova priljubljena pesem, oni gospodar, najbolj pohiteli s tem oznanilom. Mislim, da so si preimenovani komunisti prvi zapisali v grb geslo: »Evropa zdaj«. Tako je bilo takrat. V zraku je bila prihodnost, ali še bolje, občutek, da popušča družbeni krč, da se končuje neka globoko neresnična zgodba, da bo končno mogoče izgovarjati besede, ki se bodo prilegale življenju, in ne bo več treba prikrajati življenja po meri umetnih, usodno poenostavljujočih, ubijajočih besed. To je bilo takrat: bilo je bolj pričakovanje in upanje kot pa stvarnost, a prav to je dajalo ljudem življenjski vzgon in optimizem. Dajalo je občutek odprtosti življenja, občutek prihodnosti.

Tega sedaj ni več, vsaj ne na tak način. Vera v obljubljeno deželo na zahodu je bolj ko ne splahnela. Seveda je bilo življenje tam dejansko neprimerljivo bolj demokratično, razgibano in svobodno, a vendarle ga je naš pogled idealiziral. V letih po osamosvojitvi je postalo jasno, da so se takšne idealizirajoče predstave porajale v tragikomičnih razmerah umetnega socialističnega sveta: v nemajhni meri so bile odrešilna iluzija, sanje o obljubljeni deželi, ki so navdihovale in omogočale preživetje in izhod iz zgodovinske slepe ulice, v katero je družbo pripeljalo potovanje v komunistično družbo.

Spremembe v obljubljeni deželi

Nekaj imajo s tem opraviti tudi spremembe v evropski družbi. Morda jih najlepše ilustrira prevladujoči odnos evropske kulture do krščanske vere. Posebej boleča za mnoge ljudi v Sloveniji v času socialističnega režima je bila stigmatiziranost vere, še posebej katoliškega krščanstva. Ključno vlogo pri tem so igrali vzvodi javnega življenja: v razponu od »znanstvenega« prezira izobraževalnih institucij in patetičnih protikrščanskih pričevanj »visoke kulture« do posmehljive opravljivosti rumenih medijev in »terenskih delavcev« po lokalih, trgovinah, čakalnicah in šolah so vtiskovali in obnavljali to stigmo. V ozračju neprebavljenega strahu zaradi medvojnega in povojnega terorja je bilo to početje, kot se reče, obsojeno na uspeh. Krščanstvo je imelo po »javnoveljavnem« prepričanju s sodobnim življenjem le še to zvezo, da je zaviralo njegov napredek, kar je pomenilo bolj ali manj isto, kot če bi rekli, da je zoper življenje. Takšno prepričanje je v desetletjih postalo nekakšno »naravno stanje« in povsem očitno se je usedlo v kosti tudi marsikateremu kristjanu; sam lahko zase rečem, da mi je pustilo neodpravljivo nelagodje pri vsakem vstopanju v javni prostor.
»Toda tam, na Zahodu, je drugače,« smo se tolažili. In res je bilo in je drugače, a vendarle ne tako zelo, kot bi si mislili. Sram Evrope pred lastno zgodovino, miselne akrobacije pri njenem razmišljanju o lastni identiteti, hendikep, ki ga predstavlja katoliška identiteta v političnem življenju; samoumevni, pogosto agresivni ateizem akademskega življenja in neredko kristofobna govorica odlikovanih umetnostnih del– vse to razločno govori, da smo si Evropo slikali zelo naivno, a tudi o tem, da je v zadnjih desetletjih prehodila pot, na kateri je v nekaterih ozirih postala presenetljivo podobna prizorišču, ki smo ga, tako smo bili prepričani, že pustili za seboj.

Poroka po sili razmer

V tej novi družbeni resničnosti so tudi postkomunisti lahko iznašli način preživetja. Njihova ljubezen do Evrope, osnovane na ideji demokracije in na človekovih pravicah, je bila sicer v osnovi »nemogoča ljubezen« in združitev z njo poroka iz nuje. Toda goreči sekularizem postrazsvetljenske evropske kulture, demokratični formalizem in razduhovljevnost kulture so tej propadli politični opciji vendarle nudili preživetveno okrilje in nastavke za delovanje, ki je bilo bolj kot kaj drugega mukotrpno prilagajanje na nove razmere, mimikrija in ustvarjanje razmer za restavracijo. Posebej pomembno je, da so zaradi zgodovinskih okoliščin (slovenske zgodovine in pravkar opisanih potez evropskih družb) ohranili praktično popolno kulturno hegemonijo, zato so lahko tudi v pogojih formalne demokracije nadaljevali s politiko nekdanje SZDL, ki je vključevala dozdevno nasprotujoče si družbene dejavnike in ustvarjala videz pluralizma, dejansko pa je bila to samo kulisa, izza katere se je igrala igra enotne realne politične moči (čeprav to seveda spet ne pomeni, da ni tam nikakršne različnosti in nasprotij, odločilno pa je vselej, ali se posebnosti individualnih in skupinskih pogledov izostrijo tako, da vodijo v emancipacijo od skupnega ideološko-interesnega jedra ali ne). V demokratični državi se je ta polifona skladba izvajala v drugačni obliki: ustanovljenih je bilo več strank s površinsko bistveno različnimi usmeritvami (od nekoč mogočne LDS in današnje SD oziroma njenih predhodnic do liberalno-socialnega (!) Zares in nenavadnih improviziranih tvorb, kot je PS), ki so predstavljale pomemben del sodobnih (legitimnih) evropskih političnih usmeritev od liberalizma do socializma, a so v realnem življenju vendarle bile tako rekoč nerazdružna celota, kar je bilo seveda mogoče zato, ker so nastale s formalno delitvijo ideološko homogenega komunističnega aparata in so to bistveno homogenost tudi ohranile: njihovo vezivo je ideologija, ki konceptualno povezuje njihovo zgodovino (organizacijsko in materialno dediščino komunističnih ustanov) in prihodnost (oblastni interes v novih razmerah). Kar je zunaj tega s kontinuitetnimi ustanovami »pokritega« družbenega radija, kulturno propagandni aparat z nenehno obdelavo izriva v območje nesprejemljivega, skrajnostnega in celo kriminalnega. Farsični prizvok tej gledališki predstavi na odru državnih razsežnosti vdihujejo »pomožne« stranke. Pomožne stranke, formacije z bolj ali manj obrobnim političnim pomenom in neredko z omejenim rokom uporabnosti, so v proporcionalnem sistemu občasno odigrale vlogo jezička na tehtnici; njihovi voditelji, retorika, razlage zgodovine in sodobnosti, so bile pogosto komičen vložek, droben dramaturški moment, ki pa je dejansko pomembno prispeval k temu, da se je dramaturgija naše zgodbe o uspehu uspešno razpletala v smeri svoje katastrofe. Ni jih (bilo) malo in storile so veliko slabega, največ pa so prispevale z ustvarjanjem zmede. Nič ne kriči glasneje o njihovi smešni protislovnosti kot Titov kip na Jelinčičevem vrtu.

Več lahko preberete v Zavezi.