Precej očitno je, da prihajajo časi, ko bo potreben globlji premislek in opredelitev za takšne ali drugačne družbene vrednote, časi, ko demokracija ne bo več prazna beseda. Tu ne bo veliko prostora za neidentitetne stranke, stranke, ki mešetarijo z iluzijami ljudmi in uspevajo samo tedaj, ko drugi skrbijo za vrednotni temelj družbe. Kot sedaj kaže, se nekateri ljudje iz te nove liberalne opcije tega zavedajo, v intervjuju za Reporter pravi pesnik, prevajalec in publicist dr. Brane Senegačnik.
Je vaš krog prijateljev in dobrih znancev zadovoljen s ponudbo strank na volitvah? Pričakuje osvežitev, kako novo stranko tudi na pomladni strani?
Kakor kdo. Nekaterim pomeni že napoved nove stranke toliko kot brodolomcem na samotnem otoku jadro na obzorju, drugi pa so bolj zadržani.
Spadate med te zadnje in ne k brodolomcem?
Sredinsko usmerjen sem.
Ponudbo desne sredine mora dopolniti zmerna liberalno usmerjena stranka, je v izstopni izjavi iz SDS zapisal podjetnik Blaž Vodopivec, nekdanji kolumnist Financ. Liberalna stranka bi dala poudarek prihodnosti, reformam, spodbujanju bolj naklonjene drže do kapitalizma … Lahko z dopolnitvijo oziroma »frontovsko strategijo« t. i. pomladne stranke prevzamejo oblast?
Predvsem mislim, da to ne bi bila frontovska strategija (razen če ohranimo besedno zvezo v narekovajih), ker tu ne bi smelo biti nepoštene igre, skrivalnic, šefov, ki vedo, za kaj gre, in koristnih idiotov. Pogoj demokratične kulture je igra z odprtimi kartami in pa zadostna ponudba trdnih političnih strank, ki so operativno sposobne in vsebinsko prepričljive. In seveda kredibilne.
Precej očitno je, da prihajajo časi, ko bo potreben globlji premislek in opredelitev za takšne ali drugačne družbene vrednote, časi, ko demokracija ne bo več prazna beseda. Tu ne bo veliko prostora za neidentitetne stranke, stranke, ki mešetarijo z iluzijami ljudmi in uspevajo samo tedaj, ko drugi skrbijo za vrednotni temelj družbe. Kot sedaj kaže, se nekateri ljudje iz te nove liberalne opcije tega zavedajo.
Zbor za republiko predlaga postavitev spomenika »velikemu pisatelju, humanistu in politiku« Ivanu Cankarju. Bi, tako kot so prepričani pobudniki, njegov reprezentativni spomenik na Kongresnem trgu pomenil pomemben korak k simbolnemu združevanju slovenskega naroda?
Vedno sem za to, da se pomembnim, resnično pomembnim umetnikom postavljajo obeležja. Glede tega torej ni nobenega dvoma. Nisem pa prepričan o kakšnih večjih učinkih takšnega spomenika. Navsezadnje je s tem, da nosi osrednji kulturni dom v prestolnici njegovo ime, Cankar že postavljen v središče vsakdanjega kulturnega dogajanja.
Peter Sušnik, predsednik Nove slovenske zaveze, mi je, ko sem ga povprašal o praznovanju 70. obletnice konca vojne, odvrnil, da sicer ne more reči, da je vse tako, kot so si želeli, a premik vendarle je »Hvala Bogu velika večina ljudi spoznava, da zgodovine ni mogoče zapreti na temelju laži.« Ste vi opazili ta premik?
Pravzaprav ne verjamem, da je ta premik tolikšen. Se pa res – počasi počasi – dogaja. Resnica je, približno povzemam Hannah Arendt, sicer povsem nemočna, a ima to lastnost, da je ni mogoče nadomestiti z ničimer. Ne vemo, kako se to zgodi, a se prej ali slej priplazi na dan.
Zaznamovanje 70. obletnice ste zaokrožili prav vi z govorom na Teharjah. Zbranim ste povedali, da »tja ne prihajamo zaradi preteklosti, temveč zato, da bi postali vsaj nekoliko boljši ljudje. Da bi jasno začutili, kdo smo, da bi bolje videli, kje smo«. Kakšna je pri prepoznavanju resničnosti »naloga« umetnosti in poezije?
Njena »naloga« ni, da sekundira politiki pri spreminjanju sveta, temveč da prepoznava in varuje dostojanstvo slehernega človeka, da mu posodi svoj glas: da ga iztrga pozabi in da slavi skrivnost življenja. Tako se bo morda človek počutil manj izgubljenega v nelahkem vsakdanu.
Pogovarjal se je Ivan Puc. Več lahko preberete v reviji Reporter.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
