B. Senegačnik za Delo: Lahko se samo aklimatiziraš ali pa se izseliš

1
246

Slovenci nimamo skupnega spomina: vemo, da so se sredi 20. stoletja zgodile velikanske stvari, a ne vemo, kaj je to bilo.

Brane Senegačnik je pesnik, urednik, prevajalec, publicist in klasični filolog. Kot publicist in kolumnist je ves čas prisotni premišljevalec slovenskegatukaj inzdaj. Včasih se je takim ljudem spoštljivo reklo – angažirani intelektualec. V zadnjem času je bil med podpisniki izjave, s katero se je skupina več kot osemdesetih posameznikov odzvala na dogajanje ob preimenovanju kamniške knjižnice po pesniku Francetu Balantiču.

V javnosti že dolgo ni bilo slišati nekega stališča, ki bi ga podprlo toliko akademikov, univerzitetnih profesorjev, publicistov, pisateljev … Namenoma nisem rekla intelektualcev, saj se zdi, da je pri nas ta pojem popolnoma razvrednoten.

Strinjam se. Ne vem, ali ta pojem sploh še kaj pove, še zlasti mlajšim generacijam. Morda ga povezujejo z akademskim poklicem, mnenjskim voditeljstvom, kompliciranim slogom izražanja – kaj več pa najbrž že težko.

Na članek Dela o dogajanju ob preimenovanju knjižnice in na vašo izjavo se je predsednik DSP Ivo Svetina odzval z besedami, da izjava »ni poziv, naj ideologije končno že nehajo izkoriščati, zlorabljati literaturo, ampak znova spodbuja delitev«.

Izjava pač nekoliko slikovito opiše našo družbeno resničnost, nič drugega. Zakaj naj bi bilo omenjanje dejstev ideologija? Da so se pridobitve revolucije ohranile v naš čas, je razvidno dejstvo: dovolj se je sprehoditi po ulicah, mimo spomenikov, prelistati kak časopis, poslušati kako značilno »strokovno« omizje, si ogledati biografije odločilnih ljudi v družbi in kulturi. Ali mogoče le skupinsko haluciniramo?

V javnosti sicer lahko vse od osamosvojitve spremljamo igro z revolucijo: zdaj je, zdaj je ni. A zakaj? Zakaj naj bi ljudje kadarkoli zanikali nekaj, na kar so ponosni? S čim drugim je mogoče razložiti to intelektualno in etično obscenost, če ne z aktualno politično koristjo?

Razkrivanje bistvenih dejstev iz najusodnejšega slovenskega časa ni nikakršno uvajanje druge, »domobranske« mitologije. Res pa je, da najeda obstoječo, »uradno« mitologijo že s tem, ker sili k temeljitemu premisleku. Zdi se, da prav to zbuja največje nelagodje in panične reakcije. Res, zakaj že naj bi bila odkrivanje in premislek zgodovine »ideologija«? Ali ni »ideologija« prej to, da že vnaprej vse vemo in da, če se odkrijejo dejstva, ki se s tem vedenjem ne skladajo, pač omahnemo z roko: »Tem slabše za dejstva!«? Če je preteklost res samo preteklost, kako bi sploh lahko danes razdvajala ljudi?

Vsekakor pa ne morem in nočem mimo tega, da je Ivo Svetina – kakor tudi Veno Taufer in Boris A. Novak – v osebni izjavi preimenovanje podprl: to je seveda v vseh ozirih neideološka, kulturotvorna poteza.

Zadnja zelo odmevna izjava skupine intelektualcev je nastala »davnega« leta 1997 kot Ura evropske resnice, v kateri so sodelavci Nove revije zahtevali prekinitev s totalitarno preteklostjo, označitev množičnih povojnih morišč, razmejitev NOB in revolucije … Podpisniki so bili med drugim razglašeni za prhljaj, ki ga je treba stresti z ramen. Razumnike, kot so bili takrat označeni, se je začelo prikazovati kot revanšiste, desničarje (kar je pri nas psovka), preurejevalce preteklosti … Kako kot angažirani intelektualec to ozračje, ki danes ni kaj bistveno drugačno, doživljate sami?

Zadušljivo je. To ozračje je namreč globoko proti intelektualno, a prav zato, ker je ozračje, deluje kot nekaj naravnega, kot podnebje: čeprav se skoraj vsi pritožujejo nad njim, nikomur ne pade na pamet, da bi ga poskusil spremeniti. Smiselno je samo, da se aklimatiziraš ali pa se izseliš. Dogodki, ki jih omenjate, se tu zdijo zato nekaj povsem normalnega, kot nekakšna samoohranitvena reakcija podnebja. Če sodelavec partijske tajne policije propadle države v novi državi sedi na vplivnem položaju v kulturi in zmerja kritične intelektualce s prhljajem, to kaže, da živimo v precej svojski družbi. Če pa taka stvar ne zbuja večjega vznemirjenja, je to znak, da kultura v nekem pomembnem, morda celo bistvenem smislu ne deluje ali da deluje napačno, da je disfunkcionalna. Tu se potem politične oznake »levo«, »desno«, »reakcionarno«, »liberalno« itd. uporabljajo brez zveze z realnostjo ali še bolje: za manipulacijo te realnosti. Javni um sam goji objektivne iluzije o zgodovini in sedanjosti in se jih obenem krčevito oklepa.

Najhuje je, da takšno ozračje v ne majhni meri vzpostavljajo in vzdržujejo kulturne institucije same. Francoski akademik Alain Finkielkraut je v znanem tvitu zapisal: »Kultura je mrtva in njen morilec nosi njeno lastno ime. To je popolni zločin.« S tem je drastično, a duhovito označil dogajanje v širšem zahodnem svetu, katerega del smo tudi sami. A ima naše ozračje seveda še svoje posebnosti, ki izvirajo iz zastaranega totalitarizma. Skratka, pameti tu počasi zmanjkuje sape, brez pameti pa je hudo, ne le za intelektualce.

Mediji tu seveda nismo brez greha. Bili ste zadnji urednik Nove revije, danes ste redni kolumnist kulturne priloge Družine Slovenski čas. Bi tvegali zgoščeno oceno slovenskega medijskega prostora?

V zadnjem času se ta prostor spreminja zaradi tehničnih inovacij, ne le spletnih medijev, temveč zlasti tviterja, ki prinaša novo dinamiko in slog v (pol)javno komunikacijo. To ima slabe (površnost) in dobre (načelna neodvisnost) plati. V grobem pa bi rekel, da je medijski prostor pač del kulturnega prostora, zato je v njem isto podnebje oziroma dušeče ozračje, o katerem sva ravnokar govorila. Mediji se po njem oblikujejo in ga obenem sooblikujejo. Seveda ni povsod vse samo slabo, a kritično, argumentirano, na širšo resničnost pozorno razmišljanje je tako redko, da je skorajda neopazno in zato irelevantno. Antiamerikanizem, antievropejstvo, zasmehovanje demokracije in fantazijski slavospevi socialistični preteklosti so preglasni.

Idejni obrat v preteklost v dominantnih medijih je pogosto tako očiten, da deluje – vsaj za človeka s spominom – že kar komično ali groteskno. Še posebej, ker je to protislovno početje: nekritična obnova preživetih progresivističnih pogledov na življenje je dejansko reakcionarno sukanje krmila nazaj. Govorica teh medijev večinoma hudo poenostavlja zgodovino in sedanjost, politično, kulturno in umetnostno, s svojo arogantnostjo pa včasih izziva krčevite, premalo reflektirane odzive tudi v medijih, ki so se izoblikovali po nastanku demokratične države, torej na medijskem obrobju, če gledamo z vidika moči, ki je žal odločilni dejavnik v kulturni javnosti. To seveda znižuje intelektualno raven in človeško občutljivost javne besede. Vendar poglavitno vprašanje niso lepe manire, temveč odnos do resničnosti: prava vrednost kulture – in medijev – se meri po njem. Ali ni ta osnovna postavka novinarske kot sploh vsake etike?

Avtorica pogovora: Ženja Leiler

Vir in nadaljevanje: Delo

1 komentar

  1. Z pohvalo čestitam za bogastvo misli in dejanj, ki jih ustvarja g. Senegačnik. Delo je naredilo dobro delo z tem pogovorom in tudi Časnik z objavo. Komentiram pa samo naslovno izjavo: aklimatiziranje in vztrajanje je potrebno, če hočeš uspeti, izselitev ali beg pa ni nujno, da je rešitev, tako se sprašuje že Prešeren ! Vztrajanje je pot za dosego vrednotnega cilja.
    Hvala za ta vzgled in dejstvo !

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite