B. Senegačnik, Slovenski čas: Ura evropske resnice

0
174

Globoko potrti spremljamo vesti o brutalnem pomoru, ki so ga te dni izvedli fundamentalistični islamski teroristi v Parizu. Odzivi javnosti, uradne in poluradne, politične in medijske, to občutje še krepijo: formalne, splošne besede, ki ničesar ne izražajo. Retorično sočutje, razvodenele fraze, kakor da je vse skupaj bil le film, ali še huje, kakor da je vse skupaj zaslužena kazen za naduto Evropo. Nekakšna tiha privoščljivost, ki si še ne upa čisto odkrito na dan; skozi neprizadete stavke deluje še močneje, srhljiveje: izrekajo jih ljudje, a v njih skoraj ni več čutiti človeka. Poljavnost socialnih omrežij kaže seveda drugačno sliko, zelo pisano sliko: v digitalnih črkah bliskata žalost in jeza, tudi sovraštvo, a v eno in drugo smer. Nekateri pozivajo k deportaciji muslimanov, drugi obešajo na svoje strani simbole muslimanskega terorizma. Nekemu duhovniku se je celo zdelo primerno nad še toplimi trupli terorističnih žrtev tvitati o nevarnostih krščanskega džihada. Značilno pa je, kako javnost, uradna in medijska, oživi, kako »človeška« in prizadeta postane, kadar preganja sovražni govor: eksplozije humanitarnosti in moralnega ogorčenja se razlegajo nad nekorektnimi besedami, mimo pomorjenih ljudi pa hodijo javni dušebrižniki z brezdušno objektivnostjo, hujšo od molka.

Pred skoraj dvajsetimi leti so kolegi pri Novi reviji izdali knjigo z naslovom Ura evropske resnice; v njej so analizirali zaostanek slovenske družbe in države za evropskimi normami, ugotovljali so hud deficit slovenske evropskosti. Knjiga je bila marsikje pričakana na nož, a kljub vsemu se je to zdel lep čas. »Kar stoži se mi, ko vidim, kdo vse je v devetdesetih sodeloval,« je zavzdihnil mlajši kolega. Kako se stoži šele meni, ki sem bil v podobna sodelovanja leta in leta vpet! Da, tedaj je bila Evropa veliko svetlo obzorje, danes ni več. Že tedaj pa bi se lahko videla kakšna zlovešča meglica, če bi razmišljali tudi o duhovnih razmerah in resnični slovenski polzgodovini. A to ni bilo trendy; zgodilo se je celo, da so zaradi takšnih nespodobnosti odstavili uredništvo neke katoliške revije …

Danes je jasno, da je z Evropo nekaj narobe. Najbolj narobe je to, da dominantni kulturni diskurz narobe predstavlja, kaj je z njo narobe. In da je pri tem dominanten. Kriza Evrope naj bi bila po tem diskurzu posledica njene kulturne tradicije in odnosa do sveta, ki se je izoblikoval v njej. Takšna miselnost se najbolj očitno kaže v zanikanju povsem očitne historične vloge, ki jo je v evropski zgodovini odigralo krščanstvo. Že bežen pogled nazaj pokaže, da je bila ta nosilna; in vsak resen pogled po sedanjosti pokaže, da brez nje ne moremo razumeti svoje kulture, niti v tistih oblikah ne, ki so do krščanstva indiferentne. Utajitev teh korenin v ustavni preambuli je samo zavestna in simbolno zavezujoča potrditev obsežnih procesov, ki tečejo zadnje stoletje ali dve v evropski kulturi. Ti procesi so nenavadni v več ozirih. Hkrati ko njihovi akterji zanikajo krščansko antropologijo, se – seveda ne da bi to priznali – utemeljujejo na njej: še tako protikrščansko poudarjanje človekovih pravic na področju politike ali spolne etike ne bi bilo mogoče brez zavesti o ontološkem dostojanstvu človekove osebe, ki se je oblikovala v krščanskem teološkem izročilu. V tem ko sledijo logiki radikalno historičnega kulturnega materializma, interpretirajo zgodovino v povsem nezgodovinskih okvirih univerzalne (največkrat marksistično navdihnjene) pravičnosti. In končno – v tem je povzetek vseh protislovij – evropsko tradicijo napadajo z orožji, ki so se lahko izoblikovala izključno v tej tradiciji in ki jih je tudi mogoče uporabljati izključno v razmerah, utemeljenih v tej tradiciji. Zaradi globoke notranje protislovnosti nadaljnji razvoj kulture v to smer nima ne lepe ne dolge prihodnosti.

Več lahko preberete na druzina.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


Prijava

Za komentiranje se prijavite