B. Senegačnik, Slovenski čas: Umestnost, stroka, demagogija

3

»Katera čokolada ima najboljši okus?« »Na to vprašanje vam lahko odgovori samo stroka.« »Kaj lahko človeka najbolj navdihuje za življenje?« »O tem lahko odločijo samo pristojne znanstvene inštitucije.« Zvenita odgovora neumno? Seveda, pa vendarle v življenju ljudje pogosto sledimo takšni »logiki«.

Eno od področij, kjer se to zelo pogosto dogaja, je umetnost. Podobno kot okus ali občutenje smisla je tudi umetnost bistveno povezana z neposrednim doživljanjem, z enkratnostjo celovite človeške osebe, zato jo je povsem nesmiselno določati z zgolj racionalnimi, splošnimi, od izkušnje neodvisnimi merili. V tem se bistveno razlikuje od znanosti, ki vedno raziskuje samo posamezne vidike osebe in sveta in katere pomen lahko spoznavamo in cenimo tudi posredno. Tudi tisti, ki ne razumemo zapletenih znanstvenih razlag, smo namreč deležni rezultatov znanstvenega dela, tehničnih dosežkov in življenjskih izboljšav (če pa opustimo utilitarni in znanstveni način mišljenja, lahko znanost cenimo preprosto zato, ker je oblika odkrivanja resnice o svetu; tedaj predpostavljamo, da človekove vrednote niso le merljivi dosežki, temveč tudi intelektualno življenje samo). Strokovno ugotovljeni najboljši okus in znanstveno določeni življenjski smisel pa sta nesmiselna pojma; in tudi najbolje ocenjena in najbolj nagrajena umetniška dela nas lahko pustijo povsem hladne. Gesla o strokovni presoji umetniške vrednosti uporabljajo le naivneži in demagogi, a teh v sodobni družbi znanja ne primanjkuje; marsikdo se pač boji izpasti »nekulturen«, zato sprašuje tudi to, kakšen okus sme imeti in kakšen življenjski smisel je dovoljen po merilih tega časa; demagogi pa takim kajpak radi drago prodajajo svoje nasvete.

Je potemtakem nesmiselno raziskovati umetnost? Še več: ali ni zahtevna umetnost sploh nepotreben družbeni luksuz, če je zgolj »subjektivna« zadeva ozkega kroga ljudi, umetnikov in ljubiteljev, ki se po obsegu še zdaleč ne more primerjati z, denimo, športnimi navdušenci? Moj odgovor je dvakrat »ne«. Raziskovanje umetnosti ima deloma podobno vlogo, kot jo ima znanost pri globoko osebnih vprašanjih: znanost lahko npr. pojasni veliko stvari, povezanih z okusom, in mnogo pripomore k razširitvi življenjskega obzorja; na podlagi teh spoznanj lahko obogatimo in izostrimo svoj okus in odkrivamo nove vire življenjskega smisla. A za to ne zadostujejo intelektualna spoznanja sama: potrebne so spremembe v posameznikovi osebni sferi, ki pa so zunaj dometa znanosti. Tudi za razumevanje umetnosti so potrebne vede, ki jo preučujejo in preskrbijo intelektualno podlago za razumevanje umetniških svetov in za orientacijo po njih; tehnična dovršenost in miselno bogastvo slednjih sta lahko izvor estetskih užitkov, različnih spoznanj in moralnih izzivov, toda za umetniško doživljanje je potrebno še nekaj drugega: povezati te svetove s svojim najglobljim osebnim doživljanjem, ki nas prejkoslej pripeljejo k vprašanjem izvora, cilja in smisla življenja.

Več lahko preberete v Slovenskem času


3 KOMENTARJI

  1. Ponovno čudovit sestavek. To, kar mnogi ne razumejo, je, da brez srca (kjer domuje Bog) ni nič. Moderna umetnost ima v svojih “eksponatih” velikokrat prazno luknjo namesto srca. Še več, v svoji nadljudski prepotenci hoče, da začutimo, kako je bilo srce zavestno izrezano in ne recimo pozabljeno (skratka, gre za zavestno zlo in ne za človeške napake). Upor proti Bogu se je s površine preselil v kri. Zlo je resnično, bi rekel Poirot. Rešitev je ljubezen. Toda, kako rešiti te ljudi, če so Boga začeli zavračati že v krvi? Življenje je grozljiva uganka. Resnično začenjaš razumeti, zakaj je trpljenje pravzaprav edino, kar imamo.

  2. Kakor je vsak človek božje stvarjenje in s tem enkraten po svoje najlepši in neprimerljiv z ostalimi, tako se tudi stvaritev, ki so stvar okusa, čustev ali občutka za žlahtnost ne da pošteno ovrednotiti.
    Vedno so mi bila bedasta tekmovanja, kjer so izbirali najlepša dekleta, najlepše popevke, najboljša umetniška dela, najlepše kraje, nagrade za mir, za slovenke leta …
    Sodobna (kapitalistična) družba nas sili v nenehno tekmovanje že od malih nog preko kriterijev, ki so jih nekateri postavili tudi na osnovi predsodkov, lastnih interesov ali česa drugega,kar že v osnovi ljudi ukaluplja, sortira jih predalčka ali jim jemlje tisto od Boga dano enkratnost in v različnosti enakovrednost z vsemi.
    Sovražim tekmovanja razen pri igrah ali športu..

Comments are closed.