B. Senegačnik, Slovenski čas: Steklene jaslice

Zdelo se mi je, da je v notranji stiski; da je v njej neka druga ura, ki jo žene skozi lenobno polzečo gnečo med stalažami nakupovalnega centra. Igrače in sladkarije in kosi živopisanega kiča v njenem natrpanem vozičku so dajali slutiti, da ne nakupuje zase. »Pa kaj hoče, a bo zazidala vnuke v srečo?« me je spreletela hudobna misel. »A kaj se sploh grem?! Kaj se sploh vitkujem v zgodbe neznanih ljudi, čeprav le v mislih!« je tudi v meni zazvonila tista druga, nevidna ura. »Žrtev porabništva pač, ena od brezimnih milijonov, med katerimi se izgubljam tudi sam. ‘Trošim, torej sem.’ Žrtev kapitalistične propagande …« Še enkrat sem se ozrl proti njej in tisti hip me je postalo sram pred samim sabo: njena obleka in izdelki v vozičku, trgovina, v kateri smo nakupovali, vse to je kazalo, da ne gre za človeka, ki bi dokazoval svojo vrednost s potrošnjo. V rokah je imela škatlo, na obrazu pa negotovost, s katero je preračunavala cente, ne evre … Kritiki porabništva, moralisti in psihologi, ki dobijo ob praznikih svojo priložnost v »intelektualnih« rubrikah medijev, tega seveda ne opazijo. V njihovem sivem svetu bi zbledela njena živa skrbnost in skorajda ganljiva nemoč, s katero je, tako sem tedaj začutil, skušala s skromni sredstvi nekje za nekoga pričarati trenutke obilja, najsi so bili še tako kratki in navidezni. Mogoče celo za nehvaležne, vsega naveličane mlade potomce, za razdražljivega moža, za vse, ki brez razumevanja računajo na njeno razumevanje … To obilje se je zdelo na neki način namenjeno vsem. Obilje, ki bolj kot iz stvari raste iz njene dobrohotnosti; ki pa ne ločuje med materialnim in duhovnim, ker je drugo ime za življenje, za tisto, po čemer ljudje koprnijo od nekdaj; kar je od Boga in se svetlika na dnu vseh obljub in vse vere, kakor v Pindarjevih verzih: A kadar se razlije sij iz božjih rok,/ žareča luč je nad ljudmi in sladko je življenje.

In natanko to tako pogrešam v agresivnem diskurzu medijskega moralizma. Ta je postal skoraj obvezen spremljevalec sladkobne praznične plehkobe: ventil slabe vesti, ki preprečuje, da bi se posoda s praznoto nasičene vsakdanjosti razpočila. Par udarcev z bičem po nevidnih zlih strukturah družbe, po trgovski pameti in samoljubju bogatih; zaradi lepšega, bolj tako, na videz, še po lastnem hrbtu, da bi se vsi skupaj poživljeno zagnali v nov krog. Besede, daljnosežne in lahkotne, radikalne in nepremišljene, prazne in nevarne, kakor tiste, da mora biti človek pred kapitalom. Besede, ki osvajajo in zasvajajo. Ki ne prenesejo tišine in resničnosti. Nasprotje nekih drugih besed.

Nekoč mi je znanec pokazal jaslice, ki jih je izdelal sam: sveta družina je bila sestavljena iz treh črepinj na beli podlagi, manjša je predstavljala novorojenega Jezusa, večji pa Marijo in Jožefa. To je bilo bolj ali manj vse. »Da se osvobodiš rutine, da se, presenečen, bolj skoncentriraš na vsebino,« je pojasnil svojo poetiko. Nisem poseben privrženec minimalizma, sploh ne takšnega, ki meji na konceptualizem. Če mora domišljija storiti tako rekoč vse, čemu potem artefakti? Ne spominjam se več, kaj sem mu rekel, povsem mogoče, da ničesar, ker pa sem cenil njegov oblikovalski dar, sem mu verjetneje prikimal in poslal svojo domišljijo na delo. Dobro pa vem, da imajo včasih podoben učinek name kot tiste steklene jaslice tudi besede, ki jih slišimo v tem prazničnem času: lepe, globoke besede, meditacije, pridige, celo liturgične besede. Prav gotovo je za to kriva moja slabost, notranja šibkost, nezadostna pripravljenost; zares upam, da se to ljudem sicer dogaja v čim manjši meri, a vendarle … srečen, kdor tega ne doživlja!

Več lahko preberete v prilogi Družine Slovenski čas.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.