B. Senegačnik, Slovenski čas: Sabotini

8

Sabotin ni le vzpetina na slovenski zahodni meji; tudi po lokalih v središču Ljubljane stoji in se dviguje v glavah, učenih in preprostih, osivelih in modno zabritih, romantično uporniških in pedantno intelektualnih; po njem se sprehajajo misli tistih, ki imajo sumljivi monopol nad oblikovanjem in opremljanjem javnega prostora. Gigantski kamniti napis, agresivne bronaste gmote, socrealistične fotografije, vgrajene kot ikone v lahkotno hedonistični barski dizajn, in subliminalna sporočila, skrita v imenih postmodernih bistrojev in slaščičarn – vse to govori o enem in istem – a kaj je pravzaprav to? So vse to izrazi devocije, svečane posvetitve življenja – a če je tako, čemu so ta življenja posvečena? Mesec maj, »najlepši« mesec, ki ga je, denimo, slovenska katoliška kultura povezala z najnežnejšo obliko pobožnosti, s šmarnicami, je v pesniški tradiciji postal mesec ljubezni. Mit, ki ga slavijo vsi naši sabotini, pa je to ljubezen posvetil – maršalu, vojaškemu poveljniku, oficirju. Ni pomembno, kolikšno zvezo je imela ta realna historična oseba z realno maršalsko funkcijo, njenimi zahtevami in dostojanstvom; temveč to, da so ljubezen, mladost, cvetje, sanje in prihodnost tu povezane prav z likom vojaka. Ni presenetljivo, če mu ljubezen izpovedujejo elite, ki se borijo za svojo svobodo in kruh na odločilnih položajih v politiki, gospodarstvu in kulturi; temveč to, da je postal tako rekoč šifra hrepenenja anarhoidnih liberalcev in sentimentalnih pacifistk in oporišče queer kulture.

Sabotin je torej veliko bolj zahtevno vprašanje, kot se zdi na prvi pogled; vprašanje, ki je obenem neločljivo od specifičnih slovenskih zgodovinskih razmer, a jih po drugi strani presega in nas povezuje s sodobno zahodno kulturo. »Ah, kaj! Saj vemo, od kod vse to – medijska propaganda, ekonomska moč in stari duh, ki vlada v šolskih institucijah!« bo bržčas marsikdo zamahnil z roko. »Ideološka motivacija!« To je seveda očitna, sociološko dokazljiva resnica, toda sociologija, tako kot povsod, tudi tu pove samo del zgodbe. Zavajajoče analogije, neargumentirane spremembe miselnih procedur, karikiranje zgodovinske slike s povečavo »ugodnih« in pomanjšavo »neugodnih« dejstev – in še mnogo drugih postopkov kulturnih diskurzov, ki kreirajo podobo resničnosti, je mogoče razložiti na tak način. Pred leti je novinar in pisatelj Igor Bratož v neki recenziji diskvalificiral prav pred kratkim umrlega Žarka Petana, političnega zapornika v bivšem sistemu, zaradi njegove eksplicitne ostre kritike komunizma z besedami: »Po takihle umotvorih ljudske sociologije in psihologije je težko brati naprej.« Takšne izjave npr. je mogoče razumeti kot produkt sociokulturnega stanja: kot tako ali drugače plačano žurnalistično ignoranco. Ali kot snobovski nihilistični patos, zmes sprenevedanja in resentimenta, ki je postal tako rekoč uradna drža postsocialističnih konvertitov.

Več lahko preberete v Slovenskem času.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


8 KOMENTARJI

  1. Današnji čas, ki hrepeni po vrednotah, si zasluži napis, ki bi nas spodbudil k vrednotni življenjski drži.

    Najbolj univerzalna vrednota je ljubezen.

    Zato naj na Sabotinu zasije napis LJUBEZEN, pri čemer naj bodo črke iz številnih slovenskih src, kar bo imelo globlji pomen.

    • Na mestu kjer je napis “Tito” naj ne bo nobenega napisa ampak naj raste trava. Ljubezen do narave in trave, še posebej, če bomo nekoč v svetli “bodočnosti” odvisni od trave kot edine jedi.

    • Ja, pa iz zraka naj ga iz helikopterja posipajo s cukrom, da bo v dolino tekla karamela.

  2. Prejšnji sistem je bil predelovalnica duš. Včerajšnji dan je večina doživljala kot dan mladosti in Titov rojstni dan in kot volilni dan. V domičem lokalu smo ponovno imeli diskusijo. Ponovno sem moral poslušati klasično: vsi so isti, Janša je kriminalec in trgovec z orožjem, Cerkev (nadškofija Mb) je glavni ropar davkoplačevalcev … Spet sem bil edini, ki je obsodil komunizem in Tita, Janšo, branil demokracijo, slovensko osamosvojitev in Evropo.

    Hočem reči naslednje: glede na volilne izide, iz katerih je razvidno, da kljub nizki volilni udeležbi vendarle ogromno ljudi voli Janšo, je res čudno, da me še nikoli v nobeni gostilniški debati nihče podprl. To razumem v bistvu kot potuhnjenost Janševih volivcev oziroma strah pred izpostavljanjem. Vsekakor se bomo morali podporniki demokracije bolj izpostavljati. Zame je to, da volim Janšo, nekaj normalnega. Vsakič, ko to povem na glas, nastane zadrega in pogovor ljudi z očmi.

Comments are closed.