B. Senegačnik, Slovenski čas: Paradoksi sekularnosti

Svoboda in enakost sta medseboj neločljivi, kajne? Da, in kjer sta ti dve, vedno raste tudi bratstvo. Tako kot barve v tribojnici, ki je zavihrala ob prvi veliki politični zmagi razsvetljenstva v zgodovini pred dobrimi dvesto leti … Nekaj samoumevnega, pomirjujočega čutimo v takšnem razmišljanju. V resnici pa sta svoboda in enakost veliki protiigralki na področju modernih idej: vsi največi spopadi 20. stoletja so potekali pod njunimi prapori in ustvarili nepregledno, do tedaj komaj predstavljivo bratovščino – mrtvih vojakov in civilistov obeh spolov, vseh narodnosti in let, izginulih, taboriščnikov, preganjancev, emigrantov, sirot … Antagonizem radikalnega socialističnega egalitarizma in kapitalističnega liberalizma seveda ni neznanka: ne zgodovinska ne teoretična, pa tudi ne aktualnopolitična; ali ni navsezadnje dandanes najbolj priljubljena neosocialistična psovka s poljubno raztegljivo in nedoločno vsebino: »neoliberalec«? In vendar desetletja po razpadu komunističnih imperijev sveta kljub vsem izkušnjam niso prinesla več jasnosti, temveč več zmede. Razodevajo jo številne iluzije: od vere v to, da je edina svoboda ekonomska svoboda in je prosti trg kriterij vesoljne pravičnosti, do prepričanja o tem, kako je vsa tradicija izključno proizvod krivične zgodovine, izkoriščanja vseh vrst in oblik, ki moralno kliče k popolni razgradnji in planiranju novega, pravičnega sveta, kjer bo vladala politična korektnost. A nobena iluzija ni večja in usodnejša od trdoživega popularnega laicističnega kulta harmonije svobode in enakosti: na njegovem grbu sta kot dve glavi enega zmaja, ki čuva usodo zahodega sveta.

Posebej dramatične so posledice te iluzije v ozračju naslednje velike, nevprašljive vrednote Zahoda: sekularnosti. Sekularnost je beseda, ob kateri ne poskoči samo mladostniško srce v prsih sodobnega družboslovnega ortodoksneža, ampak začne razbijati tudi v posušenih prsih birokratskega kulturnika. Celo nekdanji komunistični aparatčik, ki se je po volji neljube usode prelevil v profesorskega zaščitnika demokracije, opusti ob tej besedi svoj običajni pikri ton in za hip preneha s svojim neznosnim duhovičenjem. In spodobni sodobni katoliški intelektualci začutijo ob njej olajšanje: naznanja jim »sociološko stanje stvari«, kjer je vse na svojem mestu, tudi vera, »če le ne usmerja človekove zavesti«, kot bi rekel Pascal Bruckner. Seveda se zdi želja po sicer folklorno pisani, a pravno urejeni, sociološko pregledni družbi tem bolj upravičena v ozračju terorističnih grozot, ki so samo v tem vročem juliju pretresale svet od Nice in Münchna do Kabula … In koliko drugih, bližnjih strašnih dogodkov, v katerih lahko čutimo napad na sekularno družbo … Sekularnost je torej čudovita formula za obrambo svobode in enakosti …

Več lahko preberete na druzina.si.