B. Senegačnik, Slovenski čas: Obzorje

0
138

Zlahka si predstavljam bralca, ki obrne list, brž ko prebere zgornji naslov. Ki to stori še laže in odločneje, če ve, da bo beseda tekla o tistih rečeh, ki jim običajno rečemo kultura. »Lepo vas prosim: toliko resničnih težav imamo, konkretnih in urgentnih, pa naj bi gledali v neko namišljeno točko v daljavi in se izgubljali v teoretiziranju? So časi, ko je teoretiziranje neodgovoren luksuz. In v takšnem času živimo danes.« Resnica je prav nasprotna: brez pogleda v obzorje se izgubimo in čas takšne izgubljenosti je danes. Voznik avtomobila naj bi upiral pogled na dno vidnega polja: to mu omogoča najboljši pregled nad celoto in najvarnejše manevriranje z vozilom; če posveča vso pozornost bližnjim posameznostim, karambol ni daleč.

V podobne zagate, če že ne zgodovinske karambole, vodi ozkogleda življenjska pragmatika: prej ali slej se pojavijo vprašanja, na katera nima odgovora. Seveda stvarneži vseh vrst, od akademskih analitikov, oboroženih s statističnimi aparaturami za lov na resnico, do tistih, ki prisegajo na življenjsko univerzo, ne umolknejo, toda odgovori, ki jih dajejo, so bolj opis težav kot pa pojasnilo, kaj šele napotek za izhod iz njih. To postane očitno in pereče ob večjih dogajanjih, kakršna so danes hujše ekonomske krize in migracije, ki pretijo s kulturno kataklizmo. Takrat se začnejo vsiljevati globlja vprašanja, vprašanja o značaju in bistvu lastne civilizacije, o kompatibilnosti različnih civilizacijskih vzorcev, o univerzalnosti in zgodovinski omejenosti etičnih in kulturnih meril, o razvoju, naprednosti in zaostalosti družbe ipd. Seveda ni nujno, da razprave o vsem tem sežejo globoko, da zarežejo v živo resničnost in oživijo kulturo. Večina tega, kar se dogaja okrog nas, je žal bolj ali manj domiselno in vehementno obnavljanje klišejev in manipulacija z njimi.

Zahodna družba, ki se sicer odločno noče imenovati krščanska, je tehnično naprednejša in socio-kulturno bolj diferencirana in občutljiva kot tiste v muslimanskih državah (ali vsaj veliki večini le-teh). Na tem prepričanju je temeljil »izvoz« demokratičnih vrednot v slednje, ki pa se je izkazal za fiasko. Sedaj naj bi z »uvozom« prebivalstva iz tega »zaostalega« sveta dosegli, da se bo to avtomatično »demokratiziralo« oziroma kulturno pozahodilo in tako demografsko poživilo Evropo. Vse bolj jasno postaja, da gre za enako kratkovidnost in za podoben neuspeh, le da so posledice tokrat za zahod otipljivejše. Seveda je v ozadju tega dogajanja še več dejavnikov, poleg ekonomskih in političnih interesov in neverjetneje naivnosti je zagotovo nezanemarljivega pomena tudi sovraštvo ultraprogresivistične zahodne kulture do evropske tradicije in njena obsedenost z »drugim«, »drugačnim«, »novim«. Po propadu realnopolitičnih utopičnih projektov, socialističnih držav, je postala žarišče revolucionarne dejavnosti zahodna kultura v najširšem antropološkem smislu.

Več lahko preberete na druzina.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


Prijava

Za komentiranje se prijavite