B. Senegačnik, Slovenski čas: Mar res verjamete?

»Mar res verjamete to, kar govorite?« osuplo vpraša Petar Jakovljević svojega stanodajalca Ilijo Čvorovića v filmu Balkanski špijon. Čvorović, nekdanji zapornik na Golem otoku, v paranoičnih blodnjah osumi ekonomskega emigranta Jakovljevića, ki je prišel iz Pariza na poslovni obisk v Beograd, da je zahodni špijon in da je bil poslan v SFRJ z namenom sovražnega delovanja imperialističnih sil zoper ljudsko demokracijo SFRJ. Odločen, da bo kar sam zaščitil državo, vzame stvari v svoje roke: zalezuje ga in ga fotografira, vsako njegovo najbolj običajno srečanje in izjavo interpretira »na ustrezen način«: kot državi sovražno. Na koncu nesrečnega najemnika zapre v klet, kjer ga zaslišuje in mu med krepkimi udarci razloži, kaj je njegova krivda. »Mar res verjamete to …«? vzdihne »špijon«, ko mu postaja jasno, koliko je ura.

Zgornje vprašanje mi pride ničkolikokrat na misel: ko poslušam ugledne analitike družbenega življenja v »merodajnih« medijih, ko berem intervjuje najvišjih političnih funkcionarjev, pogosto tudi, ko nehote pridejo do mene besede neznanih ljudi: včasih učene, včasih preproste, neredko prostaške – vselej neverjetne, kakor da bi prišle iz ust nesrečnega Ilije Čvorovića. Nekoč je pri sosednji mizi gospod mojih let, ki se je trudil okrog vedoželjne najstnice, podučujoče razlagal, da je bil dinar trdna valuta. Če je imel prav, potem je jasno, da pomeni slovenska država nazadovanje in da so osamosvojitelji ugrabili državo; da organizirani množični poboji niso temeljili na ničemer drugem kot na samem naravnem pravu; da Angela Merkel nosi Hitlerjeve brčice; da mora biti Janša v zaporu, tudi če ni zoper njega nobenega dokaza; in da je demokracija enaka fašizmu. Ali tisti, ki ponavljajo te in druge resnice iz novega slovenskega kulturnega katekizma, in med temi ne manjka katoličanov, res verjamejo vanje? To bi bilo strašno. V svetu Ilije Čvorovića nimajo dokazi in argumenti nobene moči razen te, da še okrepijo njegova blodna prepričanja. Odveč postanejo vsi napori za resnico in vsa vprašanja, kot so npr.: Zakaj za obsodbo nekoga ni potreben noben dokaz, v drugem primeru – ko gre za množične poboje in nasilje – pa so vsi mogoči dokazi nični? Kako se je mogoče trkati na prsi, da si obranil demokracijo pred fašizmom, če je ta sama (po potrebi) fašizem? Komu pa so osamosvojitelji ugrabili državo? Osamosvojitev je nedvomno odpravila državo, v kateri so bili na oblasti slovenski komunisti (SFRJ) … in ti so pod spremenjenimi imeni zagnali prikrito gonjo zoper novo, demokratično državo od prvega trenutka njenega obstoja – z vsemi sredstvi so spodbujali odpor do nje, a so si jo – z veščim adaptiranjem monopolov iz jugoslovanskih časov – ekonomsko in kulturno prisvojili, obenem pa jim je uspelo ustvariti vtis, da so to storili tisti, ki zdaj dejansko nimajo več nikakršnih oblastnih vzvodov – osamosvojitelji oziroma izvorno demokratična politika. Slogan o ugrabljeni državi je torej obenem laž in resnica … A to je v kleti, v kateri smo zaprti, brezplodno razmišljanje, tako kot je brezplodno vrtati v tematiko komunističnih pobojev in naravnega prava in se spraševati: če so utemeljeni v najgloblji instanci pravičnosti, zakaj so bili tedaj izvršeni na skrivnem, pod prisego molčečnosti, in s tolikšno skrbjo prikrivani? Zakaj je bilo njihovo omenjanje desetletja kaznivo?

Več lahko preberete v prilogi Družine Slovenski čas.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.