B. Senegačnik, Slovenski čas: Glosa o zvezdi

3
261

Bi Prešeren danes nosil rdečo zvezdo? Violeta Tomić, denimo, nima nobenega dvoma o tem, da bi jo nosil in ga tako rekoč vidi med častnimi pristaši svoje stranke. Če se komu zdi, da omenjena igralka v parlamentarnih klopeh ni dovolj zanesljiva avtoriteta, naj se le spomni, da so Prešernu natikali titovko na glavo tudi precej bolje formalno kvalificirani kulturniki, tako kot so jo Cankarju in seveda Kosovelu, včasih celo Trubarju. A preden jezno obrnete list ali pa navdušeno pritrdite, vas prosim, da o vsem tem malce razmislite. Ali ni smisel kulture prav v tem, da izstopimo iz vsakdanje rutine in se sprašujemo tudi o tistih rečeh, ki jih imamo za samoumevne? Tudi o kulturi sami, tej aseptični religiji postmoderne, in njenih tihih dogmah? In seveda o Prešernu, s katerim baje nimamo nobenih težav? Eden najpomembnejših prešernoslovcev, akademik prof. dr. Janko Kos, je v nedavnem intervjuju (Siol, 6. februarja 2015) začutil potrebo, da opozori na samoumevno: »Morali bi govoriti kvečjemu o Prešernu, ali nam še vedno pomeni to, kar smo mislili, da nam pomeni teh 150 let. To je problem, ali nam Prešeren zares kaj pomeni ali pa gre za formaliteto, ob kateri se nekateri slavisti še raznežijo, medtem ko drugim ni kaj dosti več mar. Sem za to, da je Prešernov dan državni praznik, a bi ob tem moralo biti več premisleka, kaj je Prešeren, kaj smo Slovenci, kaj je naša kultura, ali je še to, kar je, in ali ima še pomen, kot ga je imela. To je bistveno.« Natanko tako: to je bistveno. Kultura ne more obstajati brez izročila, živost izročila pa je odvisna od tega, kakšna so njegova antropološka obzorja in globina, a tudi od tega, koliko so se sodobniki pripravljeni z njimi ukvarjati. Koliko napora so pripravljeni vložiti v tehtanje svojih poglavitnih vrednot – to pa že ni več samo miselni, ampak tudi etični napor. Je torej Prešeren samo forma odličnosti, v katero je mogoče strpati karkoli, tudi tisto, kar je v nasprotju z njegovimi vrednotami, ali njegova poezija dejansko navdihuje za življenje tudi sodobno kulturo? In politiko …?

Druga in zlasti tretja kitica njegove Glose imata, recimo tako, antikapitalistični potencial. S suvereno elegantnim posmehom Prešeren ošine topoglavi pragmatizem, ki zaničuje pesniško svobodo, nezavezano vsakršni stvarni koristi, vsakršnemu projektnemu obvladovanju resničnosti. Tako hvaljene iznajdljivost, podjetnost in pridobitnost so upodobljene v liku uspešnega sleparja, ki si s spretno manipulacijo iz ničvredne starine in škatel ustvari grajšino. In v zadnji kitici še odločneje zavrne grabljenje gotovih dnarjev in iskanje smisla v materialno bogatem življenju brez trpljenja. Pesnikov dom je tam, kjer ni vratarjev, ni lastnine, njegovo bogastvo so nepropadljive, čiste lepote narave, ki v resnici ne pripadajo nikomur, ker pripadajo vsem. Lastnina ni pomembna kategorija v njegovem svetu: zato z lahkoto živi, umrjč brez dnarja. Bi bil lahko še bolj jasno protikapitalističen? Bi lahko še bolj okrcal miselnost našega časa? In vendar, preden našijemo zvezdo na njegov cilinder, poglejmo, koga postavlja nasproti pridobitniško naravnani pragmatični družbi. Je to zametek osveščenega slovenskega delavstva ali ubobožani kmečki proletariat? Mesijanski filozofi, ki enačijo življenje z razrednim bojem? Ideologi, ki zase trdijo, da vidijo naprej in lahko zgradijo boljšo prihodnost na temelju ruševin starega sveta? Ali še celo tisti, ki bi ga konstruirali iz kosti domnevnih izkoriščevalcev? So to kolektivistične Muze, pojoči ženski kombinati? Umetniki, ki žrtvujejo svoje ime in osebnost za partijske cilje?

Več lahko preberete v Slovenskem času.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. Mrkislav, tudi jaz sem že velikokrat postavil uredništvu Časnika.si kakšno vprašanje, pa sem ugotovil, da se ne spuščajo tako nizko, da bi odgovarjali rulji (kar smo očitno zanje komentatorji). Izhajajo iz prepričanja, da nam samo dajejo, mi jim pa samo jemljemo (ker za prebiranje nič ne plačamo). Toda Časnik.si so “naredili” tudi komentatorji, ne samo publicisti. Pravzaprav, ali oni honorirajo publiciste, ki jih objavljajo? Ne verjamem.

    Prebral sem v celoti Senegačnikov članek v Slovenskem času. Kot ponavadi odličen. V tokratni številki je še več dobrih člankov. Splača se ti kupiti Družino.

    • Ne bom je kupil, sem bil nanjo naročen dolg časa, pa sem jo odpovedal, mi je šlo na živce samoljubje urednikov in komercializacija …sicer pa ni slab časopis..
      Slovenija je premajhna, tako za politiko kakor medije, potem se pa vsi po malem prostituirajo, da preživijo..no, jaz ne hodim k prostitutkam

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite