B. Senegačnik, Slovenski čas: Dol dol

1

Da je slovenski kulturni prostor devastiran, ni prav nič novega. Manj domače je morda, da kulturni upad ni zgolj posledica slovenskega zaostanka za Evropo, temveč v marsičem tudi prednosti, ki jo imamo pred njo na poti navzdol: procesi, ki sicer nastajajo tam, dobivajo tu posebno močne pospeške. In še nekoliko manj prepoznavno je najbrž, da je najmočnejši katalizator tega kulturnega razkroja kultura sama. »Kultura je mrtva in njen morilec nosi njeno lastno ime. To je popolni zločin.« Te jedko resnične besede francoskega akademika Alaina Finkielkrauta zagotovo še niso prodrle s Twitterja v širšo zavest. A prav pred kratkim je časopis Delo (Sobotna priloga, 6. junij, str. 8–10) poskrbel za imenitno ilustracijo vsega trojega z intervjujem, za katerega sta združila napore avtor Dejan Steinbuch in sodnik evropskega sodišča za človekove pravice Boštjan M. Zupančič. Intervjuvanec ni predstavljen zgolj kot pravni odličnik evropskega formata, temveč kot avtoritativen intelektualec, ki motri zadeve tudi s »filozofskega, antropološkega, sociološkega – in celo pesniškega zornega kota«. In res – to, s čimer postrežeta mojster in njegov pomočnik, je malce intelektualno popopran kulturniški tutti frutti, ki prej vzbuja vtis parodije kot resnega pisanja. Toda žal ni tako: če bi prvi hip še pomislili, da beremo duhovito travestijo neinteligentnega, brutalnega ideološkega diskurza, postane zelo kmalu jasno, da je pred nami njegova slogovna variacija. Glavni vir navdiha mojstrovih razmišljanj sta SZDL-jevska latovščina Petra Kovačiča Peršina in histerični intelektualizem Vesne Vuk Godina; avtorja torej, katerih pisanje se zaradi neverjetnega selekcioniranja zgodovinskih dejstev in zaradi njihove še bolj neverjetne interpretacije približuje karikaturi družbenokritičnega diskurza. Kovačič ima slovenstvo nedvomno rad, pri Vuk Godini je težko odkriti kakšne sledi te ljubezni, iz besed obeh pa veje zagrenjen moralizem in negativizem do vsega, kar se je zgodilo po propadu socialistične družbene ureditve.

Avtorja intervjuja nista zagrenjena, temveč vzvišena: saj sta vendarle oba svetovljana, eden po položaju, drugi pa po mentaliteti: eden je predstavnik, drugi pa občudovalec postmoderne zahodne haute culture. Ki utripa v ritmu aktivizma tipa Naomi Klein. Zato zanju seveda ni Finkielkratuovih pomislekov, ni razmišljanj Rémija Bragueja ne analiz Leszeka Kołakowskega; predvsem pa zanju ni resničnosti. Vse to je precej v duhu časa, v duhu dominantnih tokov zahodne kulture. In je zato tako preprosto in privlačno. Kaj že pomeni beseda »snob«? V SSKJ opredeljuje tistega, ki si prizadeva s poznavanjem umetniških (filozofskih) del ali kulturnih dogodkov vzbujati pozornost. Izvira pa iz latinske fraze sine nobilitate: pomeni torej neplemenito, nepristno početje. Plemenitost namreč obvezuje, kot pravi star francoski pregovor: intelektualca obvezuje predvsem k resnicoljubnosti. Zdi se mi, da bi težko našli oznako, ki bi se bolje prilegala slogu tega našega intervjuja.

Kako pa to, da zagrenjenost in intelektualni snobizem ne vodita piscev v različne smeri? Zato, ker ima magnetno moč nad njimi sovražno razpoloženje do slovenske demokratične kulture. Če se ob nerodnem žongliranju s Camusom, Huxleyjem, Maritainom in zen budizmom še nasmehnemo; če se zdijo predojdipalne uganke in vpliv DDT-ja na moralno krizo še kar domiselne spekulacije, pa je z igrivim intelektualnim šarmom konec, ko se spustimo na zgodovinska tla. Pljuvanje po Pučniku je čisto razumljivo in stvarno; je povsem »na liniji« postsocialistične revizije slovenske poosamosvojitvene zgodovine.

Več lahko preberete v prilogi Družine Slovenski čas.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Kultura je vsebina vrednot. Tako pravi tudi slovenski pravopis.

    Ena izmed bistvenih vrednot je domoljubje, ki je odsev sonaravnega življenja in skupek vseh poglavitnih vrednot, ki bi naj odlikovale človeka.

Comments are closed.