Pesek je sveže pograbljen, sveče prižgane, nizko nad tlemi tlijo mirne barve jesenskih rož. Tako je tudi naokrog. Prazniki se bližajo, lepo je ob grobovih. Črke, imena, letnice. In podobe, ki vzletajo iz njih: sedi za mizo, smejimo se; živ občutek, da so neka vrata vedno odprta; potem prepir, žal besede, ki sem jih izrekel in še zdaj pečejo; pa spet pride neko vedro poletno dopoldne, v daljavi postava, ki hodi, kot bi se dobrodušno smehljala … Zdaj so samo še te črke. Zares jih znam prebrati le jaz in še par ljudi. Pa jih res razumemo? »Vse je tako hitro prešlo, kot da nikjer in nikoli ni bilo,« pravi neka stara lepa hrvaška popevka. V zgodnji mladosti sem jo večkrat poslušal: zdela se mi je lepa, lepo zapeta in preprosto resnična. Ampak: ali sem jo razumel? Včasih sem ob njej začutil nedoločno, a ostro bolečino, ki je nisem znal pomiriti, morala je izzveneti sama od sebe. Podobna je bila tej, ki spremlja bežni mimohod podob iz nekih dragih življenj, ki so se stanjšala v črke na nagrobniku. V nevidno črto, ki je ne morem prestopiti. Onstran katere se zdi vse nič. Kaj pa je to: »nič«? Kdo more o tem kaj vedeti in razumeti? Vem in razumem lahko le to, kar so vedeli ljudje od nekdaj: da je to osnovno vprašanje. Ne o meni, ne o tebi, ne o svetu nima smisla govoriti, če zadušimo to vprašujočo bolečino. Tu se rojeva in ugaša vera.
Za sodobno zahodno kulturo je ta nevidna črta postala tako rekoč nič, nekaj, česar ni; in če se pojavi, jo je treba izbrisati z znanstvenim razumevanjem, z ekonomijo, s socialno skrbjo. Ali pa jo prekriti z rožami in parafinskimi svetili, ki so imela nekoč ravno nasproten namen da bi jo osvetlila. Grobovi so obala, ob kateri se razbijajo utopije, osebne in družbene, a so tudi kraj, kjer je nastal kulturni človek: znamenja, da je človek neponovljiv; vrata, skozi katera vstopa v družbo skrivnost; zemljena upanja, da je življenje več kot družba in narava. Z vso svojo negibno težo in ostrimi vprašanji, ki gredo hkrati skozi misli, dušo in telo, so neločljiv del kulture: ne le antropološko pradejstvo, temveč stožer vsake kulture, ki je v pristnem razmerju z življenjem: ki upošteva njegovo celovitost in hierarhijo.
Mogoče bo kdo pomislil, da zagovarjam fanatični pietizem, ki je vodil otroke k odprtim grobovom in jih strašil s podobami trupel. Seveda ne gre za to: če spoštljivo pristopimo k tej nevidni črti, iz grobov ne sije človeška ničvrednost, temveč nenadomestljivost in bližina skupne skrivnosti. Kažejo nam nazaj v svet. Od njih se vračamo občutljivejši za druge, ponižnejši pred življenjem. Z mirno gotovostjo o tem, kaj je pomembno. Resničnejši.
Več lahko preberete na druzina.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
