B. Senegačnik, Ra. Ognjišče: Slovenski film

2

Pravzaprav je vse skupaj bolj podobno slabemu filmu. Ceneni triki in prozorne potegavščine, šale, ki jih prepoznaš že po prvih besedah, prizori, katerih potek in razplet je jasen, še preden se je dobro začel. In vendar vse to kar deluje: ljudje hvaležno kupujejo takšno robo, ribe veselo prijemljejo, čeprav je vabam »na sto metrov« videti, da so ponarejene, še več, včasih ugriznejo v trnek samo zato, ker jim je ribič rekel, naj to storijo.

Saj ste uganili, da imam v mislih našo zgodbo? Da, to je Slovenija! Nesmrtni šlagerji o odpiranju ran polpretekle zgodovine, o razdvajanju in nabiranju političnih točk na račun trpljenja; množice poštenjakov, ki, utrujene od bojev med partizani in domobranci, gledajo naprej in hodijo ritensko in ne morejo razumeti, zakaj se prihodnost oddaljuje. Kaj je bolj osupljivo: nesramna predrznost tistih, ki pletejo ideološke mreže, ali topa voljnost tistih, ki se vanje lovijo? Najbolj osupljivo je, da je vse to res, danes, v svetlozelenih aprilskih dneh, postmodernega, svobodnega, evropskega leta 2014 … da stoženski komunistični miting ni samo izmišljena satira, da urbani intelektualci ob harmoniki na vse grlo prepevajo krvave viže, da preteči čuvarji totalitarne dediščine niso samo hudobni liki iz filmov za telebane, ampak je ta film naša resničnost.

In vendar je tako. Ob odkritju spomenika v Grahovem je bilo, denimo, spet mogoče brati, da je »zadeva Huda jama« spolitizirana. To se pravi: iz nečesa, kar izvorno ni politično, naj bi nekdo delal politiko, se razume, da z namenom pridobivanja nepoštenih točk v boju za oblast. Ta nekdo so kajpak kritiki nekdanjega komunističnega režima, najsi prihajajo iz vrst politikov ali iz kulture. V resnici pa je Huda jama seveda vseskozi politična zadeva: je načrtni proizvod neke politike, ne iracionalen eksces, temveč obsežen projekt, utemeljen v določeni varianti doktrine razrednega boja. Res je sicer tudi, da je proizvod časa, a to je bil čas, v katerem je bila politika vse in vse politika; sile, ki so jo organizirale, so takrat in kasneje (danes) intepretirale vse kulturno in družbeno življenje kot prizorišče razrednega boja. Kdor tega ne ve, ne razume ničesar, kdor pa to ve in govori drugače – nadaljuje ta boj ali pa je v najboljšem primeru kulturni trol. Popolnoma logično je torej, da se takšna eminentno politična »zadeva« obravnava politično; in ker gre za dogajanje, ki je usodno zaznamovalo celotno slovensko družbo, bi bilo skrajno neodgovorno od vsake politike, če se do tega ne bi opredelila in o tem ne bi govorila. Za normalne lahko označimo razmere, v katerih bi volivci politike nagrajevali za odkrito, etično občutljivo in razumno govorjenje o teh »zadevah«. V Sloveniji lahko o tem govorimo le v pogojnem naklonu.

Več lahko preberete na straneh Radia Ognjišče.


2 KOMENTARJI

  1. Kdor hoče razumeti, kaj se dogaja, naj gre na google in vtipka masovno pranje možganov. Željeno je, da uporablja kak tuj jezik, celo hrvaščina je boljša.

    Lastništvo tiska in televizije, neposredno ali prek reklamnega kolača, poveni vpliv na izbiro “zmagovalca” volitev.

    Prvi korak je torej: desni dnevnik, desna TV. Ni denarja? Potem pa je tako, kot pač je.

  2. Mislim, da je koncentracija novih izsledkov slovenske zgodovine že tako velika, da počasi opravičil za nevednost ne bo več. Ljudje so sprejeli partizanske pravljice za resnico. Specialnih nožev, s katerimi bi postrgali pravljice z njihovih src, ne poznamo, zato se odvrnimo od namere po nasilnem spreovračanju ljudi. Zagotovo pa obstaja nekakšen antivirusni program, ki bi v karanteno zbral vse viruse, ki so napolnili njihov duhovni svet, ter jih lahko očistimo. Ta antivirusni program so mediji, ki bi morali imeti edini visoki cilj pisati resnico. Tukaj pa bo potrebno kar fizično razgnati pokvarjene pisune.

Comments are closed.