B. Senegačnik, Demokracija: Teharje – meja človeka

1

Oprostite mi, ker ne bom nikogar pozdravil posebej; ne zato, ker bi ne spoštoval protokola ali družbenih funkcij ali dostojanstva, temveč zato, ker je vsakdo od nas tukaj predvsem kot človek. Ta kraj je kraj strašnega spomina, a je tudi svet kraj: sem ne prihajamo zaradi preteklosti, temveč zato, da bi postali vsaj nekoliko boljši ljudje. Da bi jasneje začutili, kdo smo; da bi bolje videli, kje smo. Prvo je stvar srca, drugo stvar pameti: oboje je nepogrešljivo za človekov obstoj. Seveda prihajamo zaradi spomina; a spominjanje ni stvar preteklosti; spominjati se, pomeni imeti korenine in prihodnost, imeti obraz, pomeni biti človek.

Na tem kraju imajo domovinsko pravico tri govorice: molitev, pričevanja in molk. Besede nas, ki nam je bilo prizanešeno s neznanskim trpljenjem na teh tleh, so lahko resnične le, če se spoštljivo opirajo na to troje. Pomembnejša od vsega, kar lahko povem, je torej prošnja, da umolknemo. Vsak od nas. Ne v tem hipu, ker to ni primerno, ampak vsakič, ko vstopimo v Teharje, telesno in v duhu. Če hočemo zares slišati resnico na tem kraju, moramo najprej umolkniti. Navzven, a tudi nazvnoter: umiriti misli, ki begajo in nas vodijo po vsakdanjih skrbeh, kakršnekoli že so. Ta notranji molk je pot k resnici. Besede smejo priti šele po tem. Dolgo dolgo po tem.

Kar se je zgodilo tu, namreč predstavlja mejo človeškega sveta, mejo, onstran katere človek izgubi svoj smisel in nimajo več nobenega pomena osnovne oblike civilizacije. Te meje ne bi smeli nikoli izgubiti izpred oči, če hočemo živeti smiselno človeško življenje.

Zakaj lahko tako govorimo? Zato, ker se je tu dobesedno zgodilo izničenje človeka: ne samo množični pomori političnih nasprotnikov, kakor so še kdaj v zgodovini, ampak tudi izničenje njihovega spomina. Ljudje vseh starosti in obeh spolov so bili predelani v snov, dobesedno v odpadno snov, ki jo je treba zamešati med druge odpadke in jo odpraviti, da bo nastal prostor za nov svet. In zgodilo se je tako: bili so zadelani v nič z odpadki, s pozabo in z molkom, ki je v tem primeru tudi oblika laži. Bilo so prepovedani. Ni jih bilo. Na takšnem temelju je nastala nova družba, tako imenovana socialistična družba. Nasilje pa je bilo vdelano v temelj te družbe še na drug način: pri sistematičnih množičnih pomorih, pri tem spreminjanju človeka v snov, je moralo sodelovati zelo veliko, ogromno ljudi. Tudi ti ljudje sami so na tak ali drugačen način postali snov, gradbena snov ali orodje nove družbene stavbe. Bili so zraven tako ali drugače; in po tem so bili zraven tako, da so desetletja molčali. In ta desetletja, kot vemo, niso končana, ta desetletja rastejo. Odgovor na vprašanje, zakaj so to storili, ni en sam, razlogi in motivi v zmedenem, nevarnem in napetem času so bili zelo različni: v širokem loku od popolne zaslepljenosti prek kratkovidne dobrohotnosti do koristoljubja in – kasneje – do preživetvene nuje. Nedvomno so svojo vlogo pri tem odigrale stare razprtije med ljudmi: pa naj so bile to zamere med sosedi ali politični spori in neporavnani računi iz predvojnega časa ali celo, kar je od vsega najtežje, mržnja med sorodniki, celo najbližjimi. Vse to je dobilo nesluten pospešek sovraštva v strašnem vojnem času. Vojna je krut učitelj, je zapisal pred 2500 leti grški zgodovinar Tukidides; vojna je učitelj, ki posurovi značaj ljudi in spremeni pomen besed, tem bolj kadar je to notranja vojna, vstaja, revolucija. Vse to je res in davno znano, a revolucije v 20. stoletju, posebej boljševistične revolucije, so prinesle še nekaj povsem novega: idejo, da sovražnik ni le človek, ki pripada napačni strani zgodovine, temveč je samo del te napačne stvari. Zato ga ni treba le premagati, temveč odpraviti, izničiti, ker je že s tem, da obstaja, zgodovinsko zlo. Pri tem niti ne šteje njegova subjektivna krivda, ni važno, kakšen človek je – važno je, kje stoji, se pravi, kje ga vidi avantgarda človeštva in njen, kakor se je nenehoma ponavljalo, znanstveni pogled na zgodovino. Zato se je fizično in duhovno izničenje moralo zgoditi in ni bilo nobena napaka ali eksces ali podivjano maščevanje: bilo je utemeljeno v logiki revolucije, ne glede na to, kaj in kako so hoteli njeni sopotniki in podporniki. Moloh je bil rojen – lahko so mu samo še žrtvovali, druge ali same sebe, in v vsakem primeru – resnico.

Pomembno, zelo pomembno pri razumevanju slovenske medvojne in povojne tragedije, pa tudi njenih posledic, njenih rezultatov bi pravzaprav morali reči, vse do danes, je vedeti, da je boljševizem sad moderne dobe. Moderna doba je čas, ko evropski človek hoče postati doleten, razsvetliti svet s svojo svetlobo, ker druge v njem nič več ne razpoznava ali vsaj ne priznava, in ko hoče predvsem vzeti svojo usodo v lastne roke. Zaradi brezmejne vere vase nič več ne priznava človeških meja in verjame, da je svet v celoti obvladljiv z razumom; in tudi človek je del tega sveta, nič enkratnega, nič nenadomestljivega, nič skrivnostnega ni v njem. Tudi človek torej lahko postane predmet tega absolutnega, od vsega odvezanega razuma, ki na novo ureja svet. Toda obenem se je ta moderni človek povzdignil nad svet, postal je njegov preustvarjalec, njegov gospodar. Ta dvojna podoba človeka je veliko protislovje moderne dobe, v kateri še zmeraj živimo in ki ji v veliki meri pripada tudi zahodni demokratični svet. To, kar je danes, vsaj formalno, tudi naš, slovenski svet. Demokratična država je seveda povsem drugačna od socialistične, demokratična kultura drugačna od tiste, ki je utemeljena na marksističnem revolucionarnem nauku. Kljub temu se kažejo tudi v njej znamenja zmedenosti, brezčutnosti, brezizhodnosti. Moderna doba je prinesla izjemen tehnični razvoj, o tem ni nobenega dvoma; v marsičem je počlovečila svet in družbo, tudi to ni vprašljivo; a obenem je razčlovečila človeka, o čemer v sodobni družbi, družbi znanja ni veliko govora. Ko se sprašujemo o vzrokih za uspeh boljševističnih revolucij, za trdoživo privlačnost njihovih hipnotičnih idej, bi morali morda poleg številnih čisto zgodovinskih dejavnikov upoštevati tudi to daljno, zatajeno sorodstvo.

Boljševiki so videli sebe kot avantgardo človeštva; to pomeni, da so se videli izven sveta, nad svetom, v prostoru, kjer stojijo njegovi gospodarji, inženirji nove stvarnosti. To je bil njihov in samo njihov prostor. Na ta način so pravzaprav sami sebi odvzeli človeško resničnost; čeprav so tudi sami živeli in umirali, padali kot žrtve režimskih čistk in vsakršnih ideoloških nizkotnosti, to njihove vere ni omajalo. Bila je tragična, pa čeprav v bistvu zla vera, vera v to, da je svet ničvreden.

Ne glede na to, da je imela morda v kasnejših desetletjih socialistična družba kdaj pa kdaj manj mrk obraz, je bila vedno stavba brez temelja. Kajti po desetletja veljavnem uradnem zgodovinopisju zločina, na katerem je stala, sploh ni bilo. Bilo ga je nevarno omenjati, nevarno je bilo govoriti resnico. Desetletja. Deklarirani humanizem je bil maska, za katero ni bilo več obraza. Človek brez spomina je pač človek brez resnice in zato brez obraza. Desetletjem sankcij sledijo leta zasmehovanja in klevetanja tistih, ki ne sprejemajo takšnega brezobraznega življenja. Je tedaj presenetljivo, če je iz tega zrasla vsakršna nerazsodnost, v politiki, kulturi, v vprašanjih, ki zadevajo naš tukaj in zdaj? Vzrok in posledica, velikost dogodkov, upoštevanje dejstev – vse to lahko v tukajšnjih razpravah velja ali pa tudi ne – kakor je bolj ugodno za razpravljalca. Če bi pogledali na strašne dogodke, na katerih prizorišču stojimo, s karseda hladnim pogledom, bi mogoče lahko opazili, kako daleč od normalnosti smo zabredli.

Pomori teharskih taboriščnikov so nedvomno dogodek z izrednim vplivom na slovensko zgodovino, najbrž bi jim sploh težko našli karkoli primerljivega. Slovenska družba je bila zaradi njih dobesedno fizično spremenjena. Z ustrahovalno zapovedjo molka je dobila še en udarec, ki je močno deformiral njeno miselnost in etiko. Kako razumeti zgodovino in sedanjost, ne da bi vse to poznali, ne da bi vso to grozljivo in bolečo resničnost kar najbolj natančno raziskali? To je osnovna logika zgodovinske vede. A tu slišimo celo od varuhov stroke zaničljive besede o revidiranju zgodovine, ki da je nespremenljiva. Kaj je to, če ne brezsramno zanikanje smisla lastnega poklica?

Celoten govor s spominske slovesnosti v Teharjah lahko preberete na demokracija.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

Comments are closed.