B. Senegačnik, Demokracija: Slovenija 2013

19

Najbrž se zdi, da ni najbolj na mestu pisati o intelektualnih zadevah v času velike brezposelnosti, ko ekonomska in družbena depresija ne popuščata in je ogrožen celo demokratični red. Vse te težave so namreč »realne« in v primerjavi z njimi je videti razpredanje o problematičnih mišljenjskih vzorcih in procedurah nekakšen luksuz in nepotrebna izguba dragocene energije.

Toda ravno miselni okviri dojemanja sveta in družbe ter načini razmišljanja o tem, kar se dogaja, so pogosto vzrok »realnih« težav, če ne neposreden, pa posreden, če ne edini, pa zelo pomemben. Kadar se namreč družbeno uveljavi izrazito nekritično mišljenje, to prinese s seboj nevarno zoženo in prirejeno pojmovanje resničnosti, s tem pa se odprejo možnosti za vse vrste kulturnih in političnih manipulacij; kadar to traja dlje časa, se lahko vsa skupnost znajde v zagatah in tudi na brezpotju. To se seveda lahko zgodi zato, ker nekritičnost, nesmiselnost in neobčutljivost niso očitne ali pa vsaj ne v dovoljšnji meri, da bi lahko prišlo do družbeno relevantnih korekcij. Intelektualne institucije delujejo, ljudje uporabljajo argumente, včasih tudi zelo zapletene, pišejo in govorijo, javne diskusije potekajo, kot da je vse  »normalno.« Vendar ni: za nekatera ključna vprašanja imajo oči javnosti slepo pego; izgubil se je temeljni občutek za časovna in velikostna razmerja med zgodovinskimi pojavi; in sčasoma je pogled na družbo postal »nadrealističen«. A kot rečeno, se to dogaja za hrbtom: ljudje »nadrealističnih« potez ne opazijo, zanje so to »normalne« sestavine podobe sveta, normalne v dveh pomenih: nekaj, kar je »realno« in kar zato postavlja normo razmišljanja. Prav tako se tudi izvor tega »nadrealizma«, ki je predvsem ideološki inženiring, z leti in desetletji bolj ali manj zabriše. Nekritična, za resničnost neobčutljiva, k shematiziranju nagnjena mentaliteta kljub hlastnemu tekanju ostaja na mestu ali pa se kvečjemu vse bolj izgublja v labirintu lastnih protislovij. Če rečem po marksistično, je postala ujetnik »objektivnih iluzij«, ki so poglavitni vir njene krize. Takšna je mentaliteta sedanje slovenske družbe.

Več: Demokracija


19 KOMENTARJI

  1. In Senegačnikov članek je ravno to očemer “govori”. Sproti zabrisuje to, kar bi rad “povedal”.

      • 1. Najprej preberite to, kar sva na to temo spodaj napisala z Lucjanom.
        2. Potem pa še enkrat preberite članek, pa boste videli, da sproti pozabljate, kar ste malo prej prebrali.

  2. Tone, Kierkegaard je zapisal nekako takole (pišem po spominu): “Znano je, da se najboljši in najbolj resnicoljubni ljudje, če so podvrženi inkvizitorskem postopku oziroma kakšni fiksni ideji inkvizitorja, najlažje zapletejo v protislovja. Samo okorelemu zločincu, zahvaljujoč preciznosti, ki jo je izostrila njegova slaba vest, je usojeno, da pri laganju nikoli ne oporeka samemu sebi.”

    Površen in površinski kot si, ne moreš videti drugega kot megle, nejasnosti, zabrisovanja … Tvoji miselni mehurčki so zelo majhni (omejeni).

    Ali je po tvojem pocestna oziroma straniščna govorica (polna sodb in vsevednosti) v slogu kakega Ježa, Karbe ali Miheljaka morda beletristični vrh?

    Inteligenten človek nenehno tehta in dvomi. Kot družabno bitje, ki nagovarja druge, pa se naslanja na določene vrednote.

    Senegačnikov članek je vrhunski.

    • Hvala za brezplačno psihoanalizo moje skromne osebnosti. Predlagam, da odpreš internetno psihoanalitsko osdinacijo. Do sedaj še noben psihoanalitik ni zmogel podati tako precizne diagnoze na podlagi dveh napisanih stavkov.

      Če te zanima resnična teža pisanja “kakega Ježa, Karbe ali Miheljaka”, njihova mnenja primerjaj s stvarnostjo, ne z ideološkimi prepričanji.

      “Inteligenten človek nenehno tehta in dvomi.” Ali si zasledil kak članek v Reporterju, Demokraciji, Ognjišču, kjer bi kaj podvomili o svojih stališčih?

      • Takom pišeš samo zato, ker pri nas ni bilo lustracije in si se ljudem, ki bi morali biti lustrirani, pustil dodobra zmesti! Podpiraš srenjo, ki gazi po hektolitrih krvi! Ljudje kot so Janez Stanovnik, Bučar, Kučan, Spomenka … sploh ne bi smeli obstajati v javnem življenju. Dokler obstajajo, bo samo zmeda … In jeza … Od tod bliski in grmenje iz Reporterja, Demokracije, Družine … Poglej samo (pravzaprav že davno) izjavo Kučana (po spominu): “Ne bom kandidiral. Razen, če se bodo v družbi pokazala fašisoidna znamenja!”
        Ali ni v takšni izjavi nekaj prekletega? Neizmerno pokvarjenega? Piškavega in gnilega?

        Ampak ti seveda ob takšnih izjavah ne’skočiš’. ‘Skočiš’ šele takrat, ko na take izjave, ki so nepredstavljivo daljnosežne, nekdo reagira. In ti kot kak samoizbrani telesni stražar braniš tega, ki je prvi začel …

        • 1. Spet amatersko psihoanaliziraš. Kaj pa, če sem se sam spomnil? Ti lahko samo prebereš, kar sem napisal, pojma pa ne moreš imeti, zakaj.
          2. Kje v mojih dveh stavkih si našel, da podpiram kako srenjo?
          3. Enkrat skočiš ti, drugič skočim jaz. Temu se reče demokratičen kulturni prostor.

  3. Če bi članek imel naslov “M. Štefančoč, Mladina: Slovenija 2013” tudi tebi ne bi bil všeč. Samo iz imena avtorja in časopisa, kjer je bil objavljen lahko sklepaš, kakšna bi naj bila njegova vsebina. Je kot grča na pogištvu v kateri eden vidi obraz, drugi drevo, tretji žival.

    Iz mojih dveh stavkov se da jasno razbrati, da se nanašata bolj na blebetavo obliko kot na vsebino. Ki jo itak bolj slutimo kot preberemo.

    In zakaj bi sploh moral kaj podpirat?

  4. Se strinjam, manjka kritično mišljenje, predvsem samokritično mišlenje.
    Ne morem si pomagat, ampak ko sem bral tale članek mi je stalno pred oči prihajal Janšev način vodenja.

    • Pri Milano si vsaj vedel kakšna je njegova ideologija, pri Janezu mi še zdaj ni jasno. Mogoče bi bilo bolje če bi primerjal Janeza in Zorana.

      • Cilji Janeza Janše so zelo jasni:
        – Revizija polpretekle slovenske zgodovine
        – Brezpogojna obsodba komunističnega režima
        – Demokratizacija Slovenije
        – Krepitev domoljubja

        Iz naštetega sledijo: spremembe učnih načrtov, umik totalitarnih simbolov iz javnega življenja, poprava krivic (pokop pobitih, vrnitev pokradenega premoženja, sprava …), obsodba tatov nekoč skupnega premoženja (tajkuni), dajanje večjega pomena osamosvojitvi ter vojni za Slovenijo, uravnoteženje dominantnih medijev, izboljšanje pravosodnega sistema …

Comments are closed.