B.Senegačnik, Demokracija: Retorika neke iluzije

3

Demokratični socializem je zelo realen, pristen izraz slovenskih družbenih in kulturnih razmer. To nas lahko navdušuje ali spravlja v bes, zaradi tega smo lahko polni zanosa ali globoko potrti, naše oči so lahko vlažne od ganjenosti nad njim ali pa se smejimo neumnostim njegovih ideologov, a tako pač je. Povsem preprosto, banalno preprosto: je nespregledljiv pojav, za zdaj predvsem medijski in kulturni, a že tudi politični; kakšen in kolikšen bo njegov družbeni pomen, je težko reči,vendar je ta hip zelo glasno in vidno tu, in nič, niti trezno ravnodušje in intelektualno ignoriranje, ga ne more odpraviti.

Že to dejstvo samo na sebi dobro kaže stanje slovenske družbe, še posebej če upoštevamo njegovo radikalnost in našo polpreteklo zgodovino. Njegova kulturna reprezentativnost pa ima seveda globlje razsežnosti; relevantnost demokratičnega socializma razkriva, da je v našem prostoru izredno šibko razvito razmišljanje o globljih razsežnostih kulture; zdi se, da je to kar v obratnem sorazmerju z deklarirano družbenokritično občutljivostjo dominantnih intelektualnih institucij. Moč argumenta je šibka proti moči retorike, slednja pa je največja, če je združena z iluzijo; rezultat takšnega stanja je, da se moramo ukvarjati z demokratičnim socializmom.

Demokratični socialisti zatrjujejo, da sistemi, ki so se v dosedanji zgodovini razglašali za socialistične, v resnici sploh niso bili takšni; ljudje bi se pri razmišljanju o socializmu morali otresti samodejnih zgodovinskih reminiscenc in preprosto zaupati, da gre tokrat za nekaj povsem novega. Da gre za človeka, kot imajo navado reči. Demokratični socializem je tedaj nekakšna zgodovinska carte blanche, nepopisan list papirja, ki daje možnost na novo napisati slovensko in evropsko zgodbo, tokrat z nepopačenim rokopisom in s plemenito vsebino. Mesijanski podton takšnih oznanil seveda zveni privlačno v razmerah vsesplošne korupcije, ali še bolje rečeno, v času, ko je bila kar nenadoma odkrita korupcija pandemičnih razsežnosti in so vsi moralni alarmni zvonci začeli nenadoma klicati k očiščenju družbe. In vendar: ime gibanja bi skorajda ne moglo biti bolj historično obloženo, kot je.

Več lahko preberete v Demokraciji.


3 KOMENTARJI

  1. Že če sem pri Senegačniku, ki je nedvomno super ligaš med slovenskimi publisti, me sam po sebi napeljuje k razmišljanju o naši medijski krajini.

    Demokratična stran nikakor da pride do svojega dnevnika.

    Toda, ali to drži? Demokracija, Reporter, Družina (+ vrhunska mesečna priloga Slovenski čas), Nova zaveza, Ognjišče … V teh publikacijah je toliko kvalitetnega branja, da ga je za vsak dan obilo.

    Skratka, dnevnik obstaja, samo je malo razdrobljen in ga je potrebno malo povezati.

  2. Ekonomija. Ekonomija. In še enkrat: ekonomija! Kaj Zvonovi niso dovolj glasno peli, kaj se godi opoziciji vladajoči kliki? Skratka, ni “samo je malo razdrobljen …”

    Sicer pa je pisano:
    Nihče ni smel ne kupovati ne prodajati, samo tisti, ki je imel žig, se pravi ime zveri ali število njenega imena. (Raz 13, 17)
    So to tisti časi? 😉

Comments are closed.