B. Rustja, Večer: Dosje Maribor

5
242

Skoraj gotovo se še ni zgodilo, da bi v enem dnevu neka škofovska konferenca izgubila predsednika in podpredsednika. Se je pa to zgodilo v majhni Sloveniji. Izgubili smo dva kvalitetna človeka: prvi je filozof, pronicljiv mislec, celo udeležen v prizadevanjih za demokratizacijo Slovenije, pisec velikega števila knjig, družbeni analitik. Drugi je teolog, sposoben soočanja teološke misli s sodobnimi problemi in novimi izzivi. Duhovni človek, ki bi zadnji zagovarjal tezo, naj Cerkev deluje kot kakšen holding ali d. o. o.

Zakaj se je potem Vatikan odločil za tako drastičen ukrep? Zato ker javnost njuni imenu povezuje s finančnim krahom družb, povezanih z mariborsko nadškofijo. Tako sta tudi sama rekla v izjavah. Znašla sta se na mestu, kjer sta morala odločati o stvareh, ki jih nista najbolj poznala. Nihče od njiju – kakor nihče od nas teologov – ni ekonomist. V teh stvareh nas zlahka kdo pripelje žejnega čez vodo. Zato je bolje, da se takšnih iger ne gremo. Niso v skladu z naukom, ki ga oznanjamo. Prenevarne so za nas. Odsvetujem pa jih tudi drugim. Oba – danes že upokojena – nadškofa spoštujem, da sta bila sposobna takšnega koraka, kot je odstop. Predvidevam, da ni lahek. Menim, da si nobeden od njiju ne želi oblasti (koliko oblasti ima sploh danes škof?), a vseeno ni lahko spremeniti sloga življenja, potem ko si se popolnoma zapisal neki stvari, ki te je popolnoma zaposlovala, od nekega trenutka naprej pa boš moral čisto drugače živeti.

Kaže, da sta nadškofa sprejela trezno odločitev v korist Cerkve, da imeni dveh metropolitov ne bi več povezovali z neprijetnim “mariborskim škandalom”. Ob vsakem njunem nastopu se je lahko pojavil očitek: Kaj bosta vidva govorila, ko pa Cerkev sama ne živi, kakor uči! Ali: Bodita tiho! Kaj kažeta na napake v družbi, ko ste jih vi polni! Sprašujem se, bo sedaj manj očitkov Cerkvi? Bo slovenska javnost sposobna priznati dobro voljo in pozitivne korake Cerkve? Bo javnost odslej manj krivična do kristjanov, ki smo navsezadnje tudi žrtev vseh teh pretresov? Cerkev se je na neki način morala na zunaj očistiti, da bo bolj svobodno in učinkovito delovala.

Upravičeno so nekateri postavili vprašanje – za kakšno ceno? Ali ni kazen pretrda? Gotovo je nesorazmerna. Nekateri že poudarjajo, da nista bila oba nadškofa enako časa na mariborskem (nad)škofijskem sedežu. Tam sta bila tudi v različnih obdobjih … Sam pa se s številnimi drugimi ljudmi sprašujem, kakšna kazen naj bi doletela šele nekdanjega ekonoma mariborske (nad)škofije, ki je po besedah Ivana Štuheca “spiritus agens” vse zadeve, ki je tako klavrno končala. Pa ta gospod lepo sestavlja dolga pisma in jih pošilja novinarjem. Čudim se naivnosti nekaterih novinarjev, ki trditve v njegovih pismih jemljejo kot čisto zlato. Saj je logično, da se bo nekdanji glavni ekonom in pobudnik megalomanske zadeve skušal oprati in zmanjšati svojo krivdo. Se pa čudim kratkemu spominu novinarjev. Dokler je bil gospod, ki leto sproščeno preživlja v Avstriji, še na vplivnem in pomembnem položaju, do njih ni bil najbolj prijazen in za medije ne najbolj zgovoren. O svojih ekonomskih podvigih ni transparentno razpravljal s predstavniki medijev! Zakaj bi ga danes kovali v zvezde? Nenazadnje proti nekdanjemu ekonomu že teče postopek tudi na sodišču, kar kaže, da ni žrtveno jagnje, ampak bi bil prej krivec strašanske polomije. Gotovo pa ni pri njej nedolžen! Ljudje imamo radi, da se nekomu pripiše krivda, pa naj je kriv ali ne. So tudi takšni, ki ob tem naravnost uživajo ali vsaj čutijo zadoščenje. Upam, da bo v primeru odstopa metropolitov drugače in se bomo iz tega nekaj naučili.

Več: Večer

5 KOMENTARJI

  1. Zanimivo je to, da sta si Ljubljana in Maribor vlogi zamenjala.

    Med II. sv. vojno se je Maribor odlikoval po previdnosti, medtem, ko je danes ravnal povsem nasprotno. Previdnost je mati modrosti.

  2. Ta poučen dogodek za slovensko cerkev, ki očitno ni slučajen, bi morala cerkev izkoristiti, da svoje delovanje organizira tako, da spodbuja poglobljeno duhovnost in razcvet duhovnih vrednot ter preprečuje materializem v cerkvi.

  3. To pa tudi pomeni, da ne uporablja v odnosu do javnosti poltični jezik, ampak duhoven, svetopisemski jezik.

    Tako bi bistveno prispevala k umiritvi odnosov v družbi in vpostavitvi duhovno ustvarjalnega in sodelovalnega odnosa.

  4. Za dvig duhovnih vrednot v družbi ni potrebno, da imaš oblast, ki je pokvarljiva in običajno za ljudi nesimpatična.

    Za cerkev je boljše, da deluje s pozicije moralne sile, ne pa oblastne sile. To je povsem logično in zdravorazumsko, saj je to njeno poslanstvo.

    Sicer pa ste sami priznali, da oblast vodijo sile iz ozadja. Če sile iz ozadja niso moralne, tudi oblast ni moralna.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite