B. Nežmah za Mladino: “Slovenija lahko nakaže eno izmed poti reševanja EU”

11
303
(Foto: AFP)

Kako ohraniti Evropo miru, se izogniti oboroženim konfliktom in dopustiti nove državne tvorbe, je edina priložnost, kjer ima slovenska izkušnja kaj povedati, saj lahko s svojo izkušnjo nakaže eno izmed poti reševanja EU.

Kje danes v Evropi videvamo konvoje policijskih enot? Le v primerih nasilnih demonstracij in ob terorističnih napadih. Edino iz Španije prihajajo podobe in vesti o oboroženih policijskih enotah, ki se borijo zoper legitimno lokalno oblast. Edino v Španiji državna oblast spodbuja ljudstvo v protikatalonske mitinge po zgledu Miloševićevih jogurtnih revolucij s konca osemdesetih, ki so odpihnile avtonomne oblasti v Vojvodini in na Kosovu. Španska vlada se poslužuje velikosrbske politike, ki je pripeljala do največjega nasilja v Evropi po drugi vojni.

Odkar je Slovenija članica EU, se je prvič dogodilo, da je postala model. Se pravi možni zgled za katalonsko neodvisnost. Paralele vlečejo zahodni mediji, o njih govore politiki, le slovenska vlada ne ve, kaj bi s tem počela. Premier Miro Cerar, jr. te teme ne misli, je ne pojasnjuje, ne ponuja posredništva. Celo iz slovenskih komentatorskih in političnih logov prihaja načelna simpatija do Kataloncev, a z rezerviranim pristavkom: pri nas je bilo drugače, v ustavi smo imeli zapisano pravico do osamosvojitve, obenem pa smo se osamosvajali od nedemokratične države, kot je bila tedaj Jugoslavija. Nevarna implikacija, ki dopušča pravico do samoodločbe oziroma odcepitve le v zatiralskih režimih. In jasno sporoča, da to v deželah demokracije ni dopustno. Smo torej pri paradoksu: osamosvojitev je politični akt, ki ga je treba podpreti le v nedemokratičnih okoljih (več TUKAJ).

Policijsko nasilje na ulicah Katalonije (twitter)

Toda slovenska oblast se obnaša, kot da je gledalka v parterju in ne ena izmed igralk EU. Prihodnost Evrope, kolikor naj bo demokratična entiteta, je soočanje z realnostjo. To pa je ta hip prav katalonsko osamosvajanje. Pravica entitete, da spremeni svoj status do matične države. In od tod nujnost dialoga, kako to vprašanje ponotranjiti, kako ga vključiti v evropsko bodočnost. Gre za državljanske pravice, ki lahko zadevajo tudi slovensko politiko.

Špansko sodišče je poslalo za zapahe dva zločinca – Jordija Cuixarta in Jordija Sancheza. In kakšne grozovitosti sta počela? Kot voditelja dveh civilnih združenj sta organizirala katalonski referendum. In evropski odzivi? Neopazni, kot da gre za pravosodni obračun s kriminalci. In slovenski pravosodni minister? Goran Klemenčič je ostro obsodil državno nasilje? Nikakor, na aretaciji se ni odzval, kot da se ga ne tičejo. In to kot kandidat vlade za mesto evropskega sekretarja za človekove pravice, katerega funkcija je prav promocija in obramba človekovih pravic, med katere sodi tudi pravica do volitev (več TUKAJ).

Katalonski premier Carles Puigdemont (Foto Reuters)

Španska vlada je po napovedi suspendiranja katalonske avtonomije sprožila še odstavitev predsednika Katalonije Carlesa Puigdemonta in razpis novih volitev v avtonomni pokrajini. Slovenska vlada pa še vedno molči. Kaj je razlog molku? Seveda oportunizem, zakaj bi se oglašali, ko pa večina v EU podpira španskega premiera Mariana Rajoya. Strah pred bodočo dezintegracijo (Baski, Škoti, Valonci etc.) učinkuje tako, da Kataloncem lepijo pridevnika egoizem in nacionalizem. Celo vplivni pariški le Nouvel Observateur iz tedna v teden objavlja tovrstne komentarje. Raphaël Glucksman je denimo kot perspektivo potegnil analogijo s Kosovom, kjer je Slobodan Milošević s politiko apartheida sprožil vojno in posledično osamosvojitev pokrajine. Implikacija osrednjih zahodnjaških pogledov je, da je neodvisnost pokrajine lahko dopustna le v primeru radikalnega nasilja matične vlade. A točka, s katere je pričakovati nastop slovenskih državnikov je prav druga stran: vzpostavitev principov, po katerih lahko avtonomne pokrajine vzpostavijo svojo državnost in to na tak način, da ostanejo članice EU, ne da bi pri tem doživele administrativni in vojaški napad matice. Kako ohraniti Evropo miru, se izogniti oboroženim konfliktom in dopustiti nove državne tvorbe, je krucialno vprašanje sedanjosti in prihodnosti. Trenutno je to resda minorni pogled, pa vendar: zakaj bi ga slovenski premier ali zunanji minister ali predsednik ne pograbili? Edina priložnost, kjer ima slovenska izkušnja kaj povedati, saj lahko s svojo izkušnjo nakaže eno izmed poti reševanja EU (VIR).

11 KOMENTARJI

  1. To ni nobena pot reševanja EU. Prej njenega razpada. Katalonci niso prepričali. Kakor tudi Slovenija ni prepričala. Toda ob razpadu Jugoslavije je bila to edina pametna pot.
    Kasnejši razvoj naše Slovenije pa kaže, da to ni noben model za druge države. Naša neodvisnost ni bila posledica želje po svobodi, pravici, resnici, ampak predvsem na konceptu večvrednosti od drugih. Mi pač nismo slovani, da bi se družili z njimi. Naš dejanski domet pa ne pride niti do Trsta ali Celovca.
    Zato nismo noben model in bolje, da se ne sramotimo še s tem, kot bi predlagal avtor. Noben model nismo Evropi, ne Kataloncem.

  2. Sedanji slovenski premier in sedanji slovenski zunanji minister nimata nobenih izkušenj z osamosvajanjem, zato kaj posebnega ne moreta prispevati. Če bi bila tedaj ta dva na teh položajih, bi mi še vedno hlapčevali v Jugi. Sedaj smo toliko napredovali, da hlapčujemo neposredno dekadentnemu Bruslju.

    Tiste, ki imajo tovrstne izkušnje, pa pri nas zapirajo in na vse mogoče načine onemogočajo.

  3. Slovenski premier ne zato, ker je njegov način dela preveč podoben načinu dela španske vlade. Dokaz za to je tudi Magna. Slovenski zunanji minister ne zato, ker se je osramotil že takrat, ko se je izkazal z ‘inovativnim’ predlogom, da posreduje med Ukrajino in Rusijo. Slovenski predsednik ne zato, ker nima časa, saj se mora trenutno ukvarjat z predsedniškimi volitvami.

  4. PS: No, po končanih predsedniških volitvah ne bi bilo slabo, če bi se prihodnji predsednik odpravil še na ulice Katalonije vsaj za en teden. Pahor na krajše romanje; Šarec lahko tudi z avtobusom. Tako bi prihodnji predsednik naredil kvalitetno domačo nalogo, mi bi se pa malo oddahnili od volitev.

  5. Povsem se strinjam z avtorjem.

    S svojim molkom naša oblast potrjuje:
    – da je sebična, ki ne privošči drugim, da bi lahko svobodno ustvarjali in živeli pod svobodnim soncem
    – da ne razumemo ali nočemo razumeti, da ima vsak narod in vsak človek v njem pravico do svoje samobitnosti
    – da gre za naravno pravico naroda, ki mu jo ne more odvzeti noben režim.

    Evropski politiki so pod prevelikim hegemonističnim vplivom, da bi dojeli kakšen vrednotni pomen ima narod in njegova država za vrednotno ustvarjalnost naroda in posameznika v njem.

    Politiki pozabljajo, da telo ne more živeti brez duše.

  6. Katalonski primer dokazuje, kako puhlo birokratsko in hegemonistično politiko ima evropsko vodstvo.

    Na primeru Katalonije so pokazali, da so kopirali Erdoganove ukrepe zoper demokracijo in evropsko civilizacijo nasploh.

    Ali to pomeni, da nam vlada že Erdogan?!

  7. Čudim se, da ugledni novinar in publicist pričakuje jasno odločanje v prid Kataloncev od naše kontinuitetne oblasti, ki še ni dojela dolžnosti, ki jih mora opraviti, da dokaže svojo demokratičnost in spoštovanje človekovih pravic v državi Sloveniji.

    Dejstvo je, da bo šele po ureditvi zgodovine z totalitarnim režimom sposobna drugim svetovati in jih spodbujati za demokratične postopke za uveljavljanje človekovih pravic za svobodo in lastno narodno avtonomijo.
    Odnos oblasti v Sloveniji do Katalonije potrjuje njeno nedemokratičnost in avtoritarnost, ki je še ni predelala v pristno demokracijo.

    Vzgled za Katalonijo in Španijo je Češkoslovaška, ki se je demokratično razdelila na Češko in Slovaško (Slovensko). To je vredno posnemati in ostajati v partnerstvu in sodelovanju.

  8. Slovenija je za osamosvojitev imela pravno podlago v tedanji ustavi, Katalonija je žal nima.
    Slovenija je bežala pred totalitarnim nacional-socialističnim režimom, Kataloniji tega ni treba.
    Slovenija je na referendumu z 90% udeležbo in 87% večino izglasovala osamosvojitev, katalonska udeležba je bila 43% in 90% udeležencev je glasovalo za osamosvojitev. Katalonija je torej razdeljena in dobra polovica prebivalcev odcepitve noče.
    Oba primera sta torej precej različna in najbolje je, da slovenski politiki ostanejo modro tiho!
    Popolnoma se strinjam z Zdravkom, da Slovenija nima kaj pokazati, razen neuspele tranzicije v retrorežim komunistične kontinuitete, ki mu ni primera v Evropi in popolne nezmožnosti upravljanja s svojo državo. Lahko smo le dokaz neuspele osamosvojitve od razpadajoče gnile države, ki jo zdaj mnogi obžalujejo.
    Sicer se je pa treba strinjati tudi z g. Svitase, da ima vsak narod pravico do samostojnosti, čeprav razumem tudi Junckerja, ki ne bi želel imeti EU s 95 državami.

    • Sarkazem: “…, čeprav razumem tudi Junckerja, ki ne bi želel imeti EU s 95 državami.”
      ===========================

      Pri tem, da je Katalonija kakih trikrat večja od Junckerjevega Luksemburga. Včasih se je reklo: naj začne pri sebi, a je že dal kakšno pobudo k komu naj se priključi njegov Luksemburg?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite