B. Nežmah: Đilas je žal danes še kako aktualen

3
255
Foto: e-novine.com.
Foto: e-novine.com.

Milovan Đilas in njegov Novi razred, ki je po 57 letih končno ugledal tudi slovenski prevod, ostajata še kako aktualna za današnji slovenski prostor. To je bila skupna ugotovitev Bernarda Nežmaha, Tomaža Ivešića in Aleša Mavra (tudi moderatorja pogovora) na prvi razpravi v sklopu Sedanjost za prihodnost v organizaciji Inštituta Nove revije.

Tomaž Ivešić, avtor izčrpne recenzije obravnavane knjige in ‘đilasist’, na začetku opiše pot Milovana Đilasa od ljubljenca jugoslovanskega režima do njegovega največjega disidenta. Đilas je svobodo govora uresničeval sicer še med II. svetovno vojno, ko je na primer kritično pisal o dveh vilah, ki si jih je dal prenoviti Tito. Kasneje je v kolumnah, ki jih je objavljala Borba, sprva necenzurirano zagovarjal svobodo govora in enako pravno obravnavo za vse. Govoril je o volitvah in celo o dveh strankah – komunistov in socialistov. Nežmah do leta 1988 ni bral tako svobodnih in močnih člankov, kot jih je pisal Đilas v Borbi. Takšen je bil tudi odziv bralstva, saj je Borba po besedah Ivešića prejela 30.000 pisem bralcev v podporo Đilasu. Na vrhuncu svoje moči je Đilas predsednik skupščine in tako formalno prvi človek Jugoslavije – skupščina namreč potrjuje predsednika države. Po besedah Nežmaha je bilo za Đilasa usodno prav javno glasovanje o potrditvi mandata Titu, ki je na koncu prevagalo na stran maršala.

Padec Đilasa v popolno nemilost se zgodi na začetku leta 1954, ko Izvršni komite ZKJ pripravi vse potrebno za kongres, na katerem naj bi Đilasa soočili z njegovimi ‘grehi’. Na kongresu mu vzamejo vse funkcije v partiji, vendar ga iz nje ne izključijo, demonstrativno izstopi sam. Đilas želi še naprej diskutirati s partijo, čeprav postaja za vse vedno bolj ‘garjav’ (izključijo ga celo iz lokalne ribiške družine) in se naposled leta 1955 znajde v istem zaporu kot pred II. svetovno vojno. To ni njegov zadnji pristanek v zaporu, niti ni edini v Jugoslaviji in širše na vzhodu, ki je zaradi njegovih knjig prestajal kazen zapora. Nežmah omeni Vladimirja Bukovskyega, ki ga zaprejo, ker je fotokopiral Đilasovo knjigo. Zanimivo Đilas za razliko od številnih drugih vzhodnih disidentov ni izkoristil prilike in po obisku na univerzi v Princetonu leta 1966 ni ostal na zahodu, marveč se je vrnil v Jugoslavijo, kar je najprej plačal z odvzemom potnega lista.

Glavna odlika Đilasa je po mnenju Nežmaha v njegovi jasni ugotovitvi, da je jugoslovanski režim identičen sovjetskemu, s čimer je razbijal trpežen mit o razkolu med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo oz. Titovemu zoperstavljanju ‘materi komunizma’. Sobivanje držav in predstavnikov obeh sistemov Nežmah vidi kot življenje ‘siamskih dvojčkov’. Sodelovanje s Sovjetsko zvezo se je za Tita najbolj sramotno pokazalo ob izročitvi Imreta Nagya, ki se je leta 1956 zatekel na jugoslovansko ambasado v Budimpešti, a bil končno usmrčen s strani sovjetske oblasti. Đilas je s kritiko, ki je temeljila na dejstvih in številkah, do katerih je imel kot eden redkih dostop, kazal ljudem realno podobo o Titu – božanstvu. Kljub ostri kritiki jugoslovanskega režima pa se ta po mnenju Mavra in sogovornikov  ustavila pred vrati revolucije. Revolucije Đilas ne postavlja pod vprašaj, niti ne obsoja likvidacij med in po vojni.

Đilas je novemu razredu, torej tistemu sloju komunistov, ki so po revoluciji in nacionalizaciji postali monopolisti, očital, da se vedejo kot lastniki, čeprav to niso. Po besedah Ivešića gre za povzpetnike, ki si sčasoma zagotovijo dedne fevde in živijo v zmotnem prepričanju, da dobro razumejo ekonomijo. Tudi pri vprašanju nacionalnega interesa Ivešić vleče vzporednice z razmerami v Sloveniji. Nežmah vidi Đilasovo aktualnost v njegovi drži, ki razkriva odsotnost družbenega razmisleka o lastni preteklosti (spomni na govor o liberalizaciji jugoslovanskega režima v 60-ih letih), tudi o neposrednem obvladovanju partije nad sodbami sodišč. Đilas je zagovarjal možnost izbire, tekmovanja med najboljšimi, česar ni bilo v bivšem sistemu, za Nežmaha pa je glede tega eksemplaričen primer izbor slovenskega kandidata za evropskega komisarja oz. komisarko. Đilas je zanj zato danes žal še kako aktualen.

Pripis uredništva: Knjigo Novi razred Milovana Đilasa je mogoče naročiti na povezavi.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. Komunisti niso prinesli nič novega. Šli so iz kapitalizma nazaj v bedo in varnost fevdalizma. Lažno varnost ( z ideologijo in malimi podkupninami za TLAČANE) in dobro materialno varnost za komunistične aristokrate, ki so živeli v vilah, žrli meso, pili viski in delali same neumnosti. KOMUNISTIČNI APARTHAID.

    Zato sem jezen na “desničarje”, ki so danes proti privatizaciji z glumljenjem krščanskega socializma ( ex -SKD), z poniglavim, zdraharskim in runkeljeskem obnašanjem, ki sproža samo tragikomične in bedne konflikte pretepov za oslovo senco v državi (SDS), ter z glumljenjem konzervativnosti, ko je treba vpeljati nujne liberalne ukrepe. Slovenija nikoli ni imela več kot 10% liberalcev, nikoli ni imela svobodnega trga in pravne države, liberalne demokracije- a ima 95% prebivalcev, ki se histerično upirajo vsaki liberalni reformi – kot bi bili monopolno “liberalna” država. Pa smo še vedno monopolno socialistična država, kjer so komunisti, krščanski socialisti in “konzervativci” čisto dobro skupaj funkcionirali na starih fevdalnih temeljih, saj se panično bojijo pozitivne selekcije, tekmovanja, odprtost, odprtih odnosov, uspešnih ljudi in kvalitetnih rezultatov sočloveka.

    Ja, komunizem se je uprl liberalizmu ( kapitalizmu) in Cerkvi tako- a tako, da je družbo zapeljal daleč nazaj v srednji vek fevdalizma in kurjenja čarovnic, industrijsko speljanih množičnih umorov, državljanskih vojn, megaropanja. Protestantizem se je uprl Cerkvi – a v smer večje svobode, napredka in večjega blagostanja. Protestantizem in komunizem sta čisto nasprotna vektorja. Komunizem in socializem je PREVERZNA zloraba socialnosti, družbenosti, varnosti, humanosti, solidarnosti, pravic človeka, prava…

    SOCIALISTIČNI FEVDALIZEM: v pritličju komunistična psihopatska aristokracija, v kleti 90% tesnobnih, prestrašenih in zmanipuliranih žrtev, tlačanov.

    • Zelo fajn napisano.
      Malora, malo jezno, bridko, kratko, jedro, učinkovito, ni kej!
      Čestitam, g.Pavel!

  2. Da, gospod Nežmah!

    Knjigo Milovana Džilasa v obvezno ali priporočljivo čtivo
    pri branju v zadnje razrede osnovne šole.

    Če to ne, za branje srednješolcev.

    S tem bi mlademu rodu prihranili mnogo tavanja in dilem, državi in ljudem pa omogočili visoki štart v Življenje!

    Dragi, g.Nežmah in sobralci Časnika!

    Napisal bom dve paradigmatski dilemi, ki se vlečeta skozi
    črevesje in in skozi mozgovno ter bivanjsko kvalitetnost življenja slehernika.

    takole:

    Cerkvi, RKC nikakor ne uspe “prodati” glavnih par bistvenih učinkovin, življenskosti, večnoživljenskosti
    ljudem, ki jih krščuje, ki jih poiskuša naučiti vsega bistva Božjega nauka.
    Moja ocena in mnenje pri tem je, da je stanje strašno hudo
    ravno, ker Cerkev “ne zna”! Pika.
    (op.:izjavljam, da sem Kristjan in ne tolčem po Jezusovi Cerkvi

    Državi, ki bi naj bila za dobro državljanov, ki so jo postavili na noge, v enakopravni poštenosti in v odgovornem odnosu življenja v državljanskem profesionalizmu in pozitivizmu pa ne uspe v dvajsetih letih ločiti pleve od semena!

    Da, veliki gospod Milovan Džilas je naredil gromozansko delo za, tudi, sedanje in za prihodnje slovenske rodove!

    Upam, verjamem, da mu je Bog odmeril pravo mero in mu pokazal pravo mesto, ki mu gre.Ne dvomim, samo spominjam.

    Velika mu hvala!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite