B. Nežmah, Demokracija: “Šokanten molk teh, ki želijo Janšo v zaporu”

7
240

O aktualnih političnih razmerah, predvsem o bližajočih se predčasnih volitvah, zadevi Patria in odhodu prvaka SDS Janeza Janše v zapor smo se pogovarjali z dr. Bernardom Nežmahom, sociologom, političnim analitikom in publicistom.

Bernard Nežmah, docent na ljubljanski filozofski fakulteti in fakulteti za medije, ima bogate izkušnje s področja vodenja medijev, saj je bil že v osemdesetih letih urednik Mladine in Radia Študent. Je avtor številnih strokovnih člankov in monografij, kot sta npr. Jelcinova Rusija in Zrcala komunizma.

Če bi pogledali v medije, ki objavljajo javnomnenjske raziskave, se zdi, kot da je izid volitev že vnaprej znan: Miro Cerar ml. je praktično že povsod na lestvicah na prvem mestu. Je v Sloveniji res mogoče zmagati s stranko, ki je nastala samo nekaj tednov pred volitvami?

To bomo videli šele na volitvah. Vsekakor pa je zanimivo, da pravzaprav mediji vsaj na začetku kažejo razmeroma majhen interes za predvolilno kampanjo. Če bi gledali prve dni, koliko je poročil o tem, smo lahko začudeni, da volitve niso več osrednja tema.

Drugorazredna tema torej?

Drugorazredna tema ne, vsekakor pa v oči bode precejšnja nezainteresiranost medijev za te volitve. Vsaj sedaj se to kaže. Taka situacija je zelo ugodna za Cerarja. On je formiran kot mit, ki ima mnogo podpornikov glede na to, kaj predstavlja. Na osnovi fame torej, ki izhaja iz njegovih javnih nastopov. Pri strankarskem življenju pa je to zelo vprašljivo, saj izbiramo stranke in ne posameznikov. In če si hočemo ustvariti mnenje o stranki, moramo poznati širši aparat. Razen Cerarja pa v imenu te nove stranke še sploh nihče ni nastopil.

To je že četrta stranka, ki ima ime po ustanovitelju in predsedniku. Imeli smo Listo Zorana Jankovića oz. Pozitivno Slovenijo, Listo Gregorja Viranta, ki se je preimenovala v Državljansko listo, sedaj še Zavezništvo Alenke Bratušek …

Tudi na lokalnih volitvah smo imeli Listo Hermine Krt, kjer je kandidirala Bratuškova. In to je fenomen instantnih strank, ki so za enkratno rabo. Na primer pri Virantu – njegova stranka ni zdržala niti enega polnega mandata. Tudi pri Zaresu ni bilo drugače. Ob tem bi se morali vprašati, zakaj sploh tako stanje. Če vzamemo volitve leta 1990, tedaj nikomur ni padlo na misel, da bi imeli Stranko Jožeta Pučnika, Lojzeta Peterleta ali Milana Kučana. Pa je bil Pučnik velika ikona. Tudi Kučan navsezadnje. Ta prehod k imenom je očitno posledica verovanja, ki ga s podmenami širijo tudi množični mediji, da so vse obstoječe stranke bolj ali manj enake v anomalijah. In potem se logično kot odgovor ponuja iskanje novih liderskih obrazov in novih strank. Stranke, kot je Cerarjeva, izkoriščajo to mentaliteto opaznega dela javnosti, ki preprosto čaka novega voditelja.

Videti je, da so te stranke pokvarljiv blago. Stranka Verjamem, ki jo je ustanovil Igor Šoltes, je že izginila iz anket …

Kot pravim, gre za logiko, ki je sorodna logiki izdelkov v nakupovalnih središčih. Trgovci ti vseskozi ponujajo produkte z novim imenom, imidžem in ovitkom. Kupci so navajeni, da stremijo k drugačnosti. Delno se je to preneslo na »levi«, postpartijski pol politike. Moramo pa se vprašati, od kod ta nova mentaliteta, da državljani dojemajo nove stranke na enak način kot nove izdelke na trgovskih policah. Pred desetletjem mi je hrvaški sociolog Josip Županov na vprašanje, zakaj je bila takrat Drnovškova LDS z naskokom večno nepremagljiva, odgovoril, da ta fenomen izvira iz tem, vprašanj in problemov, ki jih kot ključne artikulirajo mediji, da je bil volilni izid že vnaprej vpisan skozi medijske reprezentacije politike. Zdaj imamo v ospredju vrednoto, da potrebujemo pravega človeka, ki bo kot mesija razrešil družbene težave. Toda če pogledamo retoriko novih mesij – ta uporablja trivialne slogane: boj proti korupciji, več pravne države, prave in neobremenjene ljudi na odgovorna mesta. Beseda korupcija je danes zelo razvodenel pojem. Če hočeš nekoga očrniti, zadošča, da rečeš, ta je skorumpiran.

Torej bi lahko govorili o programski brezkrvnosti? Dr. Matevž Tomšič v kolumni na Siol.net prav tako opozarja na uporabo zelo splošnih parol brez konkretne vsebine …

Saj to vidimo že po tem, da Cerarjeva stranka po prvih javnomnenjskih anketah dobiva takšno podporo, da bi lahko dobila trideset poslancev. Se pravi, da množično podpirajo stranko, katere članov in potencialnih poslancev sploh ne poznajo, še več, celo njen vodja jih tedaj še ni poznal. Cerarjeve lastnosti preslikavajo na vsakogar, ki ga bo Cerar izbral za kandidaturo. In to je nenavaden odskok v pojmovanju demokracije. Širi se pojmovanje, da bo takšni, kot je vodja, tudi njegovi člani. Princip arhaične družbe, kjer je primus prispodoba za vso njegovo čredo.

Imen kandidatov praktično ni, imamo denimo samo podatek, kdo je v SMC član izvršilnega odbora. Po drugi strani pa lahko najdemo prstne odtise tako Katarine Kresal kot Milana Kučana …

Ne le to, bolj bode v oči dejstvo, da imamo stranko, ki dobiva podporo na račun obraza in lika voditelja, ne pa zaradi vsebine programa. Imamo del prebivalstva, ki je nekako nejevoljen, ne mara političnih strank, vseeno pa bi rad volil. In si reče: super, zdaj pa le imam nekoga, ki bi ga lahko s polno podporo volil …

… in ta nekdo ni »ne levi ne desni«.

Seveda, vendar je to skregano z logiko. Imamo fenomen nezadovoljnega volivca. Biti volivec ne pomeni le pravice voliti, ampak tudi imeti izkušnjo volivca, ki ima za seboj kar nekaj volitev. Slovenska posebnost pa izvira iz diskontinuitete demokracije. Večina volivcev je leta 1990 sploh prvič v življenju svobodno izbirala med več strankami. Ko je iluzija o parlamentarni demokraciji kot o obljubljeni deželi po dvajsetih letih izpuhtela, se parlamentarizem ne jemlje tak, z vsemi njegovimi slabostmi, ampak se poantira nezadovoljnost in izigranost volivcev s strani tradicionalnih strank. Ta dokaj močna ideologija širi skozi medije predstavo o »izdanem zaupanju«. To pomeni, da volivci pričakujejo nekaj utopičnega. V politiku vidijo realizacijo svojih želja, vso politiko dojemajo kot razočarano ljubezen. Kar nenadoma ta ni več »pravi«. A politika ni čustvena zaveza. Volitve niso akt izbire sanjskega moškega ali ženske, ampak izbira med danimi strankami, kjer volivec izbere stranko, s katero se lahko vsaj deloma identificira. Če pa politiko pojmujemo kot popolno identifikacijo med politikom in volivci, bomo ves čas nezadovoljni in potem od volitev do volitev iskali odgovor v novih instantnih strankah. A ta lik permanentno frustriranega volivca je samo preslikava kupca v trgovini, ki ga marketing in reklamna industrija ustvarjata kot nekoga, ki permanentno išče svojo pravo željo in bo zato vseskozi pripravljen kupovati nove produkte.

Če pogledamo volilno telo Mira Cerarja, je očitno pripravljeno sprejeti zelo splošne parole o morali, in to ne glede na slabe izkušnje v preteklosti s takimi novimi strankami.

Tu gre za neko drugo vprašanje: zakaj bi bila neka politična stranka sama po sebi stranka poštenjakov? Ko bi bilo to izvedljivo, bi se po drugih državah skozi zgodovino že razvil sistem, kjer bi poleg konservativnih, socialdemokratskih, zelenih in liberalnih strank nastopale stranke poštenjakov, ki bi bile kajpak v večini. Vendar je to ad hoc mit, ki napoved in obljubo enači z realnostjo. Da bi lahko ocenili obljubo, potrebujemo čas. Zato je zelo perfidno ustanoviti stranko zadnji hip, ko kot volivec nimaš časa, da bi jo premislil in presodil. Razen tega, da se navdušiš nad tem, da je končno nekaj novega, je ne moreš misliti. Bistveno drugače bi bilo, ko bi bila stranka ustanovljena vsaj leto dni prej in bi jo poznali po njenih konkretnih angažmajih in političnih dejanjih.

Solidarnost je bila denimo ustanovljena že dovolj zgodaj, da vemo, kako deluje.

Res je, celo te stranke so v primerjavi s strankami »mesij« ponudile programe. In smo lahko videli, kdo so, kako delujejo …

Je mogoče reči, da ankete z visokimi odstotki lahko tudi uspavajo volivce Mira Cerarja?

To je vprašanje za politični marketing. Sam v tem vidim drug problem. Na podlagi česa se odločamo na volitvah? Morda na podlagi lika šampiona. Prevzamemo delček lastnosti šampiona, s tem ko smo ga volili. Ali pa na volitvah izbiramo zavezujoče programe. Pri Cerarju pogrešam interes, da bi povedal, kaj se je zgodilo lani, ko se je njegovo ime omenjalo za mandatarja za sestavo vlade. Kot je znano, te ponudbe ni sprejel, češ da ne bo mogel uresničiti svojega programa. Vendar ni povedal nič določenega. S kom se je pogovarjal, kaj so bile njegove zahteve, katere niso bile izpolnjene … V čem je bil kratek stik? Koliko časa so trajali ti pogovori, je dobil kakšne koncesije? In to so ključne informacije, da spoznamo kandidata. In to krucialno vprašanje v tem obdobju manjka.

Kolikor mi je znano, je Cerar celo priznal, da če ne bi padla vlada Alenke Bratušek, ne bi šel v projekt stranke.

To nakazuje, da je bil dokaj zadovoljen z delom dosedanje vlade. Zato je najmanj enigmatičen njegov enoletni projekt ustanavljanje stranke, ki pa ni potekal v tajnosti. Mediji so že vseskozi poročali o nastajajoči Cerarjevi stranki. Če je Janković držal javnost v napetosti kakšen teden, jo Virant ustanovil čez noč, se je Cerarjeva kot mit porajala celo leto. To pa spominja na zelo sofisticiran marketing.

Cerar, eden najbolj profiliranih pravnikov, se denimo ni hotel izreči o zadevi Patria …

Na začetku je dejal, da ne bi sodeloval s tistimi, ki imajo nad seboj obtožbo korupcije. Vendar imamo zdaj sodbo vrhovnega sodišča, ki razveljavlja odločitev upravnega sodišča, ki je zavrnilo Janševo pritožbo na poročilo KPK. Bo torej Cerar v tem primeru pripravljen sodelovati z Janšo, še zlasti ker je tekst sodbe vrhovnih sodnikov uničujoč – pravi, da sodba upravnega sodišča ne dosega standardov sodbe!? A v prvem soočenju na POP TV je Cerar že govoril drugače, ko je povezal sodelovanje z Janšo z izidom sodb najvišjih instanc v zadevi Patria.

Janša sedaj odhaja v zapor. Kaj to pomeni za legitimnost volitev?

Vse to postavlja pod vprašaj celotne volitve. Če nekdo ne more sodelovati v volilni kampanji, ker je v zaporu, potem pa se izkaže, da je bil protizakonito oz. protiustavno obsojen? Fatalna implikacija. Kako se bo družba soočila z dejstvom, če bo prišlo do razveljavitve sodbe, medtem ko bo obsojenec sedel v zaporu, volitve pa bodo že stekle …

… in bodo že mimo.

Ja, zadeva Patria je že na tretjih volitvah krucialni volilni vložek. In če poleg treh ustavnih sodnikov v ločenih mnenjih celo nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic, ki ni naklonjen Janši, razglasi, da bo taka sodba padla, se postavi resno vprašanje zlorabe prava v politične namene. Po drugi strani pa je šokanten molk teh, ki želijo Janšo v zaporu. To jim zadošča, ne da bi bili pripravljeni misliti vso problematičnost sodbe. Vsebina je kar nenadoma nepomembna, postopek prav tako, pomembno je, da je politični zoprnik kaznovan. To spominja na čas dachauskih procesov, kjer so bile montirane sodbe nekaj običajnega. V tistem času jih niso problematizirali, ampak so jih jemali za suho zlato. Če se vrnem k sodbi glede poročila KPK, k dikciji vrhovnega sodišča, da sodba upravnega sodišča in s tem implicite tudi izvorno poročilo KPK ne dosega ravni obrazložitve sodbe. In to je šokantno. Pomeni, da pravzaprav lahko po potrebi napišeš katerokoli sodbo, s katero lahko nekoga vsaj za nekaj časa izločiš iz igre. Ali pa ga prek pravnih postopkov defavoriziraš. To je resno vprašanje. Del politike bi problem reševal z lustracijo, vendar dvomim, da je to produktivna pot. Vsekakor pa je krucialna anomalija nonšalanca pravosodnega sistema, ki ne pozna ostrih sankcij zoper sodnike, če ti flagrantno kršijo človekove pravice v postopku.

Ko je bila še zadnja Janševa vlada, se je po poročilu protikorupcijske komisije pojavilo nekakšno priporočilo Janši, naj se umakne z vrha vlade in stranke, vsaj začasno. To se ni zgodilo. SDS ima očitno zelo močno zavest o spornosti tako poročila KPK kot sodbe v zadevi Patria in prevzema tveganje tudi s tem, da Janša ne glede na zapor spet kandidira za poslanca. Kako to komentirate?

Po sodbi vrhovnega sodišča poročilo KPK ni več samoumevna najvišja moralna instanca, v imenu katere je padla Janševa vlada. Zgodovino, tudi politično, bo treba misliti na novo.

Kaj pa pravica volivcev, da v zvezi z določeno politično osebo ali stranko niso zavedeni? Na to je med drugim v odzivu na odločbo ustavnega sodišča v zadevi Patria opozoril nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic. Če namreč sodba na vrhovnem sodišču pade po volitvah, ko so ljudje že glasovali in so karte že razdeljene, se pokaže drugačna realnost.

Trditi, da nekomu koristi, da je sodno preganjan po nedolžnem, je cinično. Nihče ne bi izbral take poti do političnega uspeha.

Tudi publicist Tomaž Štih meni, da bi tak razplet lahko imel katastrofalne posledice za politiko.

Vzemimo recimo trenutek, ko sodna instanca razveljavi sodbo o Patrii. Kaj se bo zgodilo? Bo odstopil predsednik vrhovnega sodišča, bo odstopil generalni državni tožilec? Dvomim, da se bo sploh kdo opravičil za ta postopek. Vse to govori, da Slovenija ne deluje kot država, ki ima vsaj neki set skupnih vrednot. Deluje v smislu: če nekdo ni naš, se ne ukvarjamo z njegovimi temeljnimi človekovimi pravicami.

Pogovarjal se je Gašper Blažič.

Več lahko preberete v Demokraciji.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


7 KOMENTARJI

  1. Cerarjeva stranka je očitno le nekoliko bolj sredinska, da še v Mladini vijejo roke, zakaj se ne obveže, da bo sodeloval z levico.

  2. Odličen intervju, še boljši pa je dr. Bernard Nežmah ( s katerim sem pred 10 leti naredil intervju).

    Pozabimo politiko, ki je tako kot ljubezen stvar odločitve, dela, naporov, vztrajnosti, dobrih del. Pri nas pa politko ljudje gledajo kot zaljubljenost. Pojmi so v družbi popolnoma razvodeneli in zblojeni.

    Torej poglejmo na družbo, kako ceneno potrošniško in zapravljivo izbira, nesvobodno izbira, neodgovorno izbira. S slepovernostjo, fantaziranjem, zaljubljanjem.

    Miro Cerar je socialistični bleferček. Stvar je v tem, da socialisti lažejo. Volivcem, svojim – zato opozorilo katolikom kaj volite – saj s tem kršite 1. božjo zapoved, kajti nekdo ki voli socialiste – ne more spoštovati Boga, ker socialisti častijo Državo in Firerja, in črtijo Boga.
    Socialisti nategujejo predvsem svoje volivce. Danes sem gledal graf katere stranke so najbolj držale obljube:
    DL in NSI sta jih v 80%, SDS in SLS v 60%, medtem ko so jih vsi socialisti držali samo v 20%.

    Torej kar BN ne more jasno povedati v medije: Cerarja volijo samo socialistični bedaki. Na žalost jih je ogromno tudi med kristjani. Zato je prav, da se oglasijo tudi duhovniki, verni laiki in škofje, ter tem zblojenim ovcam naredijo razločevanje kaj je vera v Boga in kaj je vera v socialistična nebesa na Zemlji in kako je new age religija dejansko senca socializma, ki je skoraj v vsem kopiral krščanstvo brez transcedentnega Boga in ki je JK nadomestil s temi lutkami od Tita, Stalina, Cerarja, Kučana naprej in jih dela za Firerje in Odrešenike.

    Politika ne bi smela biti religija, ampak volitev programov dela, ki bi rešili državo pred bankrotom, zunanjo ali notranjo vojno – čemur se pospešeno bližamo. Politika ne sme biti stvar new agea, šlogaric in podkupovanja volivcev.

    Razočaranje nad Cerarjem bo že 3 mesece po volitvah 90% v Sloveniji!!!!!

    • Poleg odličnega prispevka, tudi kot smo že vajeni pri g. Pavlu zelo egzakten komentar. Tudi sam sem vedno znova globoko razočaran, ko se nekateri kristjani v trenutku, ko stopijo iz cerkve, spremenijo v zveste oprode socialističnih protagonistov, ki slepo verujejo v božanstva levih medijev, ”saj če je tam objavljeno, potem je že res”. Veseli pa me, da je končno tudi cerkev povzdignila svoj glas, saj gre za pravico in je tako delovanje povsem v skladu z njenim poslanstvom. Hvala Bogu, da ne nasedajo več komunističnim izmišljotinam o ločitvi cerkve in države…

      • Ni to toliko stvar “slepo verujejo v božanstva levih medijev”.
        Ko stopijo ven pride na vrsto navada: plavati s tokom. Ker tisti drugi so ga na**bali. Z družinami in širšim sorodstvom vred. Ljudje so pragmatični. In niso vsi junaki. Pod tiransko oblastjo se nehaš upirati, da ne pogineš. Zato je situacija taka pri nas.

        • G. Zdravko, g. pavel, se strinjam.
          Toda pod prejšnjim režimom smo imeli pokončne ljudi, ki so zadevo furali naprej.

          Glejte da pojasnim. Sam velikokrat pišem tudi tukaj,da spoštujem Žide itd. in da zavračam antisemitizem. Dovolite da pojasnim razloge. To pišem zato, ker sem ugotovil, da katoličani v Sloveniji (in v Evropi) postajamo podobni Židom. Okolje nas vedno bolj stiska, izključuje. Vse te cerkvice, kapelice, ki so pri nas posejane po deželi so znamenje časov, ko je bil narod prepojen s katoliško kulturo, ki pa je bila v zadnjih 70 letih (nasilno) izključena iz naše srede in marginalizirana.

          A kljub temu je toliko preživela, da je celo zmogla zagotoviti osamosvojitev države konec osemdesetih. To me navdaja z upanjem.

          In tu se mi porajajo primerjave z Židi: mislim, da če bi katoliki v Sloveniji delali trdno (strateško) na duhovnih zadevah in glede Cerkvenih organizacijskih zadev držali skupaj se bodo videli rezultati. Ampak bo potrebno vztrajati. Več desetletij.

          G. Zdravko samo nekaj smernic za katolike bi tu podal:

          1. v GPSje in ŽPSje dati zanesljive ljudi. Ljudi, ki ljubijo Cerkev in slovenski narod. Tukaj je potrebno biti previden.

          2. Gospodarske zadeve župnij morajo voditi laiki.

          3. Pravno bi moralo biti lastništvo župnijskih pravnih oseb razpršeno med laike.

          4. Potrebujemo svetega škofa v stilu Vovka ki bo: a) trden v doogmatiki b) ogromno molil c) pripravljen ogromno hoditi od župnije do župnije in bodriti ljudi

          5. Okrepiti je potrebno molitveno življenje po župnijah – redne molitvene skupine, itd. Molitev je temelj.

          6. Potrebujemo več svetih laikov, ki bodo živeli katoliške vrednote v praksi. Se pravi moramo zmanjšati št. ljudi, ki se šlepajo na zakramentih, starše ki silijo otroke k verouku zaradi prestiža sami pa ne gredo k maši, ljudi, ki so v Cerkvi neiskreno in so pripraljeni ob prvi priliki podpreti njene sovražnike.

          Situacija je izjemno slaba (glej tale link: http://rorate-caeli.blogspot.com/2014/06/bishop-athanasius-schneider-in-england.html )
          in čaka nas veliko dela. Ampak tudi v tej situaciji vidim plus:
          http://www.aleteia.org/en/society/article/punk-rock-jesus-5816823777853440

          Kakšno je vajino mnenje?

          • 1., 2., 3. točka, ne vem kaj naj rečem. ŽPSjev konceptualno ne razumem, priznam. To je neka izpeljanka iz papeškega sveta laikov, prenešena na župnije, vendar ne vidim razloga zakaj.
            Glede ostalega pa seveda. Najbolj potrebujemo razsvetljene pastirje. V 70 letih je intelektualna tradicija povsem zamrla in je izkoreninjena. Danes vernik ne zna zmagat na sodišču niti v najmanjši stvari. Povsem smo potlačeni, zasužnjeni. Že običajna obramba šteje kot upor proti sodišču. In mimo tega nihče ne zna.
            Duhovniki so po vojni izgubili vse pravde, vse do zadnje. Ta krivica se je prelila na ves narod.
            Ne vem več kaj potrebujemo. Upam, da tole ne bo še dolgo trajalo.

    • Ali lahko zagovarjam “socialistične bedake iz krščanskih vrst”? Saj trpite svobodo govora, kajne?

      Torej, v krščanstvu velja hierarhija. Vrh krščanstva v Sloveniji, to je gospod nadškof Šuster je odločil, da je tovariš Milan tako fejst možakar, da si zasluži posebno papeževo odlikovanje in tako je nekdanji vodja tajne službe v totalitarnem režimu, ki je močno kršil človekove pravice, postal vitez reda Papeža Pija (podelil Papež Janez Pavel II., 1993) in prejel odlikovanje reda “Pro Merito Melitensi” (malteški viteški reda, 1995).

      Zato vas, gospod Pavel prosim, da bodite prizanesljivi s katoliki, ki so podeljevali svoj volilni glas Milanu&prijateljem. Saj Janez ni papežev vitez, kajne?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite