Izrecno moram najprej zapisati, da z nobenim od kandidatov in kandidatk za sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) nisem bil v nikakršnem – osebnem ali profesionalnem – stiku.
To vnaprejšnje ograjevanje (angl.: disclaimer) je potrebno, da bi se tisto, kar bom napisal spodaj, prebralo kot nepristransko.
Po drugi strani pa je a priori očitno, da je nekdo, ki je bil na funkciji sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu sedemnajst let, pač daleč najbolj kvalificiran in poklican, da dá svoje mnenje o štirih kandidatih za sodnika ESČP.
Treba je istega, da prepozna enakega, pravi angleški pregovor (angl.: It takes one to recognise one.), to je, spodobilo bi se, da bi me sodni svet vprašal za mnenje.
Ker Slovenija spoštovanja ne pozna (vir) in ker smo v “ljudski republiki” pač vsi zelo pametni, se to seveda ni zgodilo.
Merila Evropske konvencije
Pri tem je Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP) tista, ki v 21. členu sama daje merila za izbiro: Sodniki morajo (1) imeti visok moralni ugled in (2) morajo bodisi (a) izpolnjevati zahtevane pogoje za opravljanje visokih pravosodnih funkcij ali (b) pa morajo biti splošno priznani pravni strokovnjaki.
Ta merila so, kot se za mednarodni akt spodobi, abstraktna.
Objektivno pa tudi drži, da je funkcija sodnika ESČP za Republiko Slovenijo izrednega pomena. Da je torej v kapitalnem interesu države, da to funkcijo zasede tisti, ki se bo v sodnem zboru ESČP hitro uveljavil tako, da bo na svoje kolege vplival prepričevalno – pa ne samo v slovenskih zadevah. Gre tudi za ugled in za pozitivno kontinuiteto mandata.
Kot sem razbral iz medijev, se je predsednik republike v državni zbor odločil poslati štiri imena.
Kdo je (najbolj) primeren za sodnika oz. sodnico ESČP
Na seznamu so dvojni doktor prava in mednarodno res uveljavljen (Harvard in Oxford) predavatelj človekovih pravic s harvardske univerze, ki je med drugim predaval (kot Lecturer on Low) na harvardski pravni fakulteti in ima izrecni priporočili obeh fakultet ter je avtor, ki ga je objavil zelo prestižni Oxford University Press (vir); ljubljanski odvetnik z ljubljanskim doktoratom in izredno profesuro iz Nove Gorice; Nina Peršak z ljubljanskim doktoratom, ki predava sociologijo prava (vir) na univerzi v Gentu v Belgiji, in sodnica vrhovnega sodišča, magistra prava in specialistka za civilno pravo.
Ljubljanski “doktorati”
Tu je najprej na mestu kritična pripomba o ljubljanskih pravnih doktoratih. Pri meni je v Ljubljani doktoriral le en doktorand, vem pa za nekaj primerov – na enega me je opozoril celo nekdanji kolega z ustavnega sodišča –, kjer je bila raven doktorata iz političnih razlogov znižana in popolnoma razvrednotena. Imena in vira ne bom omenjal, a enega takih “doktorjev znanosti”, ker je bil pravim ubogljiv in politično uporaben, so promovirali in potem razglašali za “vrhunskega pravnega strokovnjaka” – škandal! –, nihče pa ni šel preverit, kakšen je bil njegov doktorat. Pri študentih – napravili so ga tudi za profesorja – predavanja tega tovariša figurirajo z najnižjimi evalvacijami.
…
Po vsem povedanem je menda jasno, da je od omenjenih štirih objektivno daleč najperspektivnejši kandidat za funkcijo sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice – ddr. Klemen Jaklič. Med njim in med preostalimi je kvalitativna razlika.
Če bo na seznamu, ki bo šel v Strasbourg, ga na mednarodni ravni ne bodo mogli spregledati, to je, morali ga bodo uvrstiti na vrh lestvice, kakršna bo šla v Parlamentarno skupščino Sveta Evrope. Da je njegovo ime v Strasbourgu že znano, sklepam po vprašanjih, ki jih dobivam od kolegov sodnikov.
Je že res, da se je Jaklič v zadevi Patria po nepotrebnem eksponiral in si s tem nakopal leve sovražnike. V strokovnost njegovega vmešavanja se, ker gre za konkretno zadevo, ne morem spuščati. Dejstvo pa je, da je ustavno sodišče na koncu pritrdilo stvári, ki jo je Jaklič zagovarjal, in da je bilo vrhovno sodišče, s katerega prihaja ena kandidatka, v tem postopku okarano (kasirano).
Če pa bo ddr. Jakliča SMC (in koalicija) v državnem zboru – seveda po nalogu vodilnih – arbitrarno izločila iz igre samo zato, ker “ni naš”, in v Strasbourg poslala le imena preostalih treh sekundarnih kandidatov, bo to zaslužen mednarodni škandal.
Slovenija bo s tem spet dokazala svojo provincialnost, na ESČP pa ne bo imela osebnosti, ki bi bila daleč najprestižnejša in za koristi Republike Slovenije najboljša.
Več lahko preberete na siol.net.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
