“Tega pa mi že ne bomo dopustili!“, ali
“To bomo mi že uredili!”
Vedno je šlo za prvo osebo množine.
Starejši se tega še spomnimo: vedelo se je, treba jim je bilo samo dvigniti telefon. (Takrat smo telefone še “dvigali.“) Za tem je bila partijska in udbovska napadalnost “zgrajenih”. (Ta izraz se je uporabljal v petdesetih letih, potem ne več.)
Pripadnosti mreži, Zvezi komunistov ali, še toliko bolj, Udbi, je pri njih porajala občutek premoči in pogosto tudi občutek kolektivne odgovornosti za tisto, kar se je v državi (Jugoslaviji) in družbi (Sloveniji) dogajalo.
Šlo je za “avantgardo” delavskega razreda (in za njegovo diktaturo).
Če je nekdo takrat (pred “sestopom z oblasti” leta 1991) govoril v prvi osebi množine, je s tem tistim, ki tej množini niso pripadali, dopovedoval, da je “naša” moč trdno v “naših” rokah (partijske nomenklature) – ne pa v rokah tistega, ki mu je bil tak diskurz namenjen.
“Mi smo notri, ti pa si zunaj!” je bilo sporočilo za outsiderje.
Tisti “zunaj”, smo prvo osebo množine partijske in udbovske premoči jemali ali kot prikrito grožnjo ali pa vsaj kot samohvalisanje tistih, ki so klubu pripadali. Če so tako govorili, pa so zavestno pretili – izhajajoč tudi iz podmene, da so samo oni, in ne kdo drug, odgovorni za to, kar se dogaja.
Nihče ni prerok v lastni deželi
Imel sem nekega sošolca, ki je kot študent – na pravu, kje pa drugje – na vabilo “zgrajenega” kolega vstopil v partijo.
Ker sem ga do takrat imel za načelnega, sem ga začudeno vprašal:
“Pa zakaj si sploh stopil v partijo?”
“Zato, ker ne vidim razloga, zakaj ne bi …” je odgovoril.
Sam se na vabilo nisem odzval. Ko sem se po petnajstih letih, ki sem jih tudi zato preživel v Ameriki, vrnil, klub – kot bi dejal Woody Allen – ni bil več kaj prida.
Tovariš je v poznih osemdesetih letih izstopil iz partije po Jezusovem načelu “Nemo propheta in patria.” (“Nema profita u partiji.”)
“Si zdaj izstopil zato, ker ne vidiš več razloga, zakaj bi ostal v partiji?” sem ga vprašal.
No, pa taki “nezagrizeni” oportunisti vsaj niso bili maligni.
Avantgardni sindrom
Prva oseba množine je bila v tistem času arogantno in povsod prisotna.
Više ko je bil govorec v partijski nomenklaturi, večjo grozilno vrednost je imel ta “totalitarni diskurz” (vir). Ljudje so to zlahka prepoznali.
Nekoč sem se spozabil in sem prijatelju fiziku, šlo je za univerzo, nekaj nevede omenil v prvi osebi množine. Takoj je poskočil in me obtožil, češ ali si mar v partiji?
Toda tudi po tem, ko se je sistem na videz že demokratiziral (tranzicija), je ta drža poprej zagrizenih “vojakov revolucije” – govorilo se je bilo tudi o “zagrizenih partíjcih” ostala. Po inerciji je še danes prisotna in še danes je v tej kontinuiteti prisotna tudi hierarhija. Namige od zgoraj podrejeni zvesto udejanjajo.
Značilna je tudi avantgardna megalomanija.
Megalomanija
Po desetletjih na oblásti so ti ljudje (in njihovi otroci) ohranili svoje samozavestno zadržanje. Posihmal sicer ne morejo več odkrito groziti s prvo osebo množine. Aroganca se danes ne kaže več kot verbalno nasilje. Po isti inerciji pa vajeni občutek večvrednosti med nami še vedno pridiga v imenu groteskno apriornega prepričanja, da ima prav. Tako je lahko en človek do nedavnega vplival na celotno kazensko pravosodje. Nekoč je celo (pred pričami) bleknil:
“Kazensko pravo? Kaj?! Pa saj to sem v Sloveniji vendar jaz!”
Tudi “superiornost” gospodarja ni vedno zavedna. Če je podzavestna, ima to globoko prepričanje v svoj prav še toliko močnejši učinek na tiste, ki se temu diskurzu (tudi nezavedno) podredijo. Toda to terja sosledje, kot bomo videli, dveh lakanovskih profilov.
Svoje usidrano mnenje o lastni večvrednosti in odgovornosti za vse, kar se dogaja, so nekdanji “partijci” in “udbovci” – pa tudi njihovi otroci! – v demokraciji ohranili. Del te prepričanosti vase je občutek, da jim zaradi njihove vrojene avantgardnosti pripada več kot drugim (angl.: self-entitlement).
Kontinuiteta
To tem ljudem daje odskočno prednost pred drugimi, ki niso tako noro prepričani v svoj prav. Kot bomo videli, je to perverzija Lacanovega “diskurza gospodarja”, ki pri nekaterih sicer normalnih sogovornikih (“diskurz histerika”) povzroči, da takega megalomana jemljejo resno. Treba je samo prisluhniti njihovemu govorjenju.
Toda avantgardni sindrom se lahko razume tudi kot huda poškodba druge in tretje generacije. Zaradi nje nekateri od njih delajo samomore. Novi občutek nemoči – v travmatičnem protislovju s poprejšnjo prvo osebo množine, ker so bili z vrha hierarhije ponižani na običajne državljane – jih spravlja v depresijo.
Staršem je bila avantgardnost dana, za potomce pa je demokracija, čeprav se tega morda niti ne zavedajo, absurd.
Drugi so ostali v kontinuitetni partijski subkulturi. Subkultura je toliko močnejša, kolikor večji je nanjo zunanji pritisk. Tega bi se danes besna politična desnica lahko ovedela.
Za nadkompenzacijo svojih bogato zasluženih manjvrednostnih kompleksov “poborniki” (rus.: побо́рники) kontinuitete delujejo v neformalnih mrežah te subkulture. Tam se še naprej prikrito napaja njihov kompleks večvrednosti.
Značilna je megalomanska izjava nekoga, ki o tem ne ve nič, češ da “kršitev človekovih pravic ni nič tako groznega”, in pa o tem, da sta za doktorat potrebni samo pridnost in ambicioznost. Ja, v Ljubljani že mogoče. To, da naj bi bilo v tujini isto, pa prihaja od človeka, ki te akademske tujine nikoli niti videl ni. Edina tujina, ki jo je videl, je bila – Beograd.
Toliko tokrat tudi o avantgardni provincialnosti.
Napaka slovenske desnice (slovenski politični problem)
Značilno za totalitarni diskurz, recimo danes tudi na evropski skrajni desnici, je, da razdvaja. Politično sceno želi polarizirati na prvo osebo množine in na vse one, ki ji ne pripadajo.
To je negativni patos ekskluzije političnega govorjenja raznih Hitlerjev, Gomulk, Hruščovov, Castrov, Titov, Dolancev itd., kot je to že leta 1947 opredelil Victor Klemperer. “Kdor ni z nami, je proti nam!” je geslo tega negativnega patosa – za razliko od pristno demokratičnega diskurza, ki poskuša združevati (inkluzija). Kučan, to je treba priznati, ni nikoli bil razdruževalec, prej obratno.
Diskurz slovenske desnice je nezavedno oponašanje, imitacija preteklega partijskega diskurza. To, glede na partijsko provenienco desnih protagonistov, ni presenečenje.
Problem je v tem, da se zato ciljno občinstvo, kot prej, zdaj spet cepi na “naše” in na “njihove”. “Naši” (pretežno kmečka populacija) so tisti, ki ponovljenemu totalitarnemu diskurzu naivno nasedajo.
Desnica, namesto da bi imela lasten in izviren proaktivni združevalni nagovor, deluje le reaktivno. To je spet značilno (prosto po Nietzscheju) za hlapčevsko mentaliteto. Dokler desnica zgolj reagira na že preseženi totalitarni diskurz, ga ponavlja. Zato se Slovenija, namesto da bi desnica kaj izvirnega prispevala k političnemu diskurzu, le cepi, razdvaja.
Več lahko preberete na siol.net.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
