B. M. Turk: Demanti na objavo “Prejeli smo – Resnica o seji komisije za priznanje ZNP”

5

pismoObjavljamo demanti na objavo “Prejeli smo: Resnica o seji komisije za priznanje ZNP”

Podpisani Boštjan M. Turk povem, da sem na sestanku Upravnega odbora Častnega priznanja Boruta Meška sestanek formalno vodil med 17 in 18h, 30. novembra 2015.

V tem času sem nekajkrat ponudil svoj odstop pod pogojem, da je sprejet zapisnik zadnje korespondenčne seje UP ČP BM, to je, da se nagrada podeli štirim nagrajencem.

To sem storil zato, ker je prvotni predlog skupine okrog J.M. in U. A. B. predvideval, da se vsi nagrajenci postavijo pod vprašaj.

Večkrat je bil moj prostovoljni odstop pogojen z sprejetjem zapisnika zadnje seje zavrnjen. Sklepi, ki so bili potem sprejeti v odsotnosti predlagatelja dnevnega reda, so pravno formalno neveljavni. Vse to je dokazljivo po pismenih dokumentacijah.

Ljudje, ki so po 18h ostali v dvorani Y City hotela, so imeli dve možnosti: ohraniti edino alternativno združenje s sprejetjem mojega prostovoljnega odstopa (to je bila moja zamisel, h kateri me nihče ni nikoli nagovarjal, nasprotno) ali napraviti udar in uničiti ZNP. To pa je bilo vodeno iz ozadja. Sedaj je udba uničila tudi ZNP.

Sam se kot človek sprašujem, kako naj bi ravnal drugače oz. kaj naj bi drugega sploh storil. Retorično vprašanje, ki si ga – predvsem! – postavljam pa je, kako bi na to gledal Borut Meško, človek, ki je v davni Mladini iz druge polovice 80. let prvič slovenski javnosti v intervjuju predstavil Romana Leljaka.

Boštjan Marko Turk

5 KOMENTARJI

  1. To je čudno, komu in zakaj je Roman Leljak, znan v zadnjih letih po brezkompromisnem razkrivanju zlodel udbovskega ( in s tem tudi partijskega) vrha, napoti v krogu bolj desnega in konzervativnega ( torej načelno tudi protikomunističnega) novinarskega združenja. Komu in zakaj? Razumem, da je napoti Gorencu, Zemljariču, Erženu, Ertlu in tudi Kučanu.

    p.s. Dopuščam, da vsega ne vem in da ima zavračanje druge razloge in ne razkrinkavanje udbe.

  2. Po njih delih jih boste spoznali, piše sveto pismo.

    Gospod Leljak je razkril Hudo jamo, genocidne morilce ter zla dela Udbe.

    To je veliko mukotrpno dejanje k uveljavitvi človekoljubja na Slovenskem. Kakšna velika človekoljubna dela pa so storili tisti, ki so danes proti njemu?

  3. Za Turka in Mamića smo izvedeli iz dopisovanja, kaj pa imena preostalih 5 članov komisije za podelitev Meškovih priznanj?

    Čisto po občutku pa bi dejal, da se tudi na to področje širi in riše politični zemljevid na desni strain, ki nastaja po “osamosvojitvi” NSi od SDS po arhivskem referendumu, na katerem se je NSi sramotno izrekla za njihovo zaprtje.

    Če gre moja ugotovitev v to smer, potem je rezultat v glasovanju 6-1 še ena prevara post komunistov, ki so se skrili v kože Mamića in drugih članov komisije.

    Ne vem, kaj je narobe z Leljakom, a če so njegovi dolgovi (ni važno kakšni in kolikšni) res razlog za nepodelitev priznanja, je to še en “uspeh” slovenskega postkomunizma (antijanšizma), ki je očitno skrit v vseh porah našega življenja.

    Meni je povsem jasno: V ZNP, Časnik.si, deloma tudi v Reporter (Puc, Kršinar …) in Družino (Štefanič …)je skupaj z arhivskim škandalom NSi podtaknjen postkomunistični virus, ki v veliko veselje Kučana & Co. deluje razdiralno.

    Namesto s skupnimi močmi internaciolizirati resnično grozljive izpade Svetlane Makarovič (to je tista “načelna” umetnica, ki je odklonila Prešernovo nagrado, po denar pa je vseeno šla), podtaknjenci delajo zdrahe in razkrojujejo nujno potrebno kompaktno volilno telo, fronto, ki ima za cilj 350.000 glasov proti in z njimi usodno zmago na referendum. Nimam se za hudega konzervativca, toda ne samo posvojitev, ampak tudi porok med moškimi ali ženskami ne bom nikoli pogoltnil. Naj si Svetlana izmisli kakšno ime za istospolne pogodbe, saj je kot umetnica polna idej.

Comments are closed.