B. Lesnik, Radio Ognjišče: Norost papeža Frančiška

1
228

Sledi včerajšnjega neurja, ki je divjalo po vsej državi, so bili danes zjutraj ponekod še vidne. Hujšega kot podrta drevesa in dvignjene strehe k sreči ni bilo, za vsaj nekaj dni pa je prišlo temperaturno olajšanje v letošnjem drugem vročinskem valu. S tem vremenskim uvodom začenjam zaradi asociacije, ki se mi ponuja po končanem svetovnem dnevu mladih v Braziliji.

Celotedensko dogajanje bi namreč lahko poimenoval vihar – vihar mladosti, veselja, upanja, vere. In vihar spontanosti, nepredvidljivosti, prisrčnosti, ki jih je pokazal papež Frančišek. Vsekakor je bil pogled na tri milijonsko množico mladih, zbranih na mestu, ki sicer slovi kot plaža užitkov, karnevalskega rajanja in turistov, veličasten.

A ne le množica mladih, ki po svetu že skoraj tri desetletja spremlja tovrstna svetovna srečanja (po številu udeležencev se je letošnje uvrstilo na drugo mesto). Osebno se me je najbolj dotaknil nov način, s katerim je papež navduševal – verjamem, da mnoge. Katoliška agencija CNS je napisala: Če je imel blaženi papež Janez Pavel II. v sebi umetnost igranja in je navduševal s teatralnimi kretnjami, je papež Benedikt XVI. najučinkoviteje nagovarjal verujoče skozi svoje učeno in lucidno pisanje, Papež Frančišek pa je na prvem mednarodnem potovanju pokazal svojo odliko komuniciranja, ki je v preprostih in na videz celo naivnih dejanjih, ki pa zelo močno učinkujejo v kontekstu.

Med svojim obiskom od 22. do 28. julija papež z besedami ni povedal novih stvari, ampak je odpiral teme, ki smo jih v njegovem kratkem pontifikatu že večkrat slišali: pozivi k socialni pravičnosti, k bolj ponižni in sočutni Cerkvi in k večji aktivnosti laikov v njej. Veliko več je papež Frančišek povedal z dejanji. S podobno ganjenostjo kot ob imenovanju, ko je ves svet utihnil ob papeževi prošnji, naj molimo zanj, smo zdaj doživljali objemanje invalidov, poljubljanje otrok, spontane pogovore z “navadnimi ljudmi”, na trenutke celo ob negotovem razpletu, ko je obtičal v prometnem zamašku, kjer pa se je papež odlično znašel.

Postavljanje razdalje med škofom in ljudstvom je norost, je papež Frančišek povedal novinarjem med letom v Vatikan in dodal, da ima sam raje norost neposrednega stika z ljudmi, s katero se izpostavlja tudi nevarnosti. Norost svetega Frančiška Asiškega? Da! To je evangeljska norost in novost. Če bi kdo nekaj let nazaj napovedal takega papeža, mu ne bi verjeli. Saj se za duhovnika vendar ne spodobi pogovarjati se in objemati z vsakim, ki ga sreča – tako odmeva v naših ušesih morda še predkoncilsko gledanje na duhovnika, ki pa je marsikje še močno prisotno. Zdaj pa pred očmi vsega sveta to počne papež.

Več: Radio Ognjišče

1 komentar

  1. Vero ni mogoče oznanjati in živeti za zidovi, ampak predvsem v neposrednem stiku med ljudmi.

    Zato bi morali duhovniki med ljudi. Morali bi biti povsod, kjer se družijo ljudje z dobrimi nameni.

    S svojim duhovnim pristopom do ljudi, bi omogočali duhovno rast med ljudmi. Gre za odnos, ki ga ljudje pogrešajo in ki bi korenito spreminjal svet.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite