Jesen je tu. Po poletnem poku v odnosih s Hrvaško in težavah z arbitri, se je napovedovalo, da bo vroča. Pa je v domačih logih tudi v prenesenem pomenu bolj kisla in oblačna. Spet namreč spremljamo znano in žalostno zgodbo lomastenja po državnem premoženju. Slaba banka je limonadasta nadaljevanka. Brez sladkorja.
Lahko ji napovemo še nekaj obratov, pričakujemo kakšno dimno bombo za preusmeritev pozornosti, pa megabajte izlitih komentarjev na raznih – vaših / naših – forumih in – predvidljiv zaključek. Kapitalski interesi lobijev in tistih pri koritu, ki radi govorijo o državnem interesu, hkrati pa pozabljajo, da državo sestavlja 2 milijona državljanov in ne nekaj sto, so preveliki in premočni, da bi se kaj korenito spremenilo. Ali se vendarle kaj lahko premakne?
“Tako kot smrdi mrtva žival, smrdi korupcija, smrdi skorumpirana družba. Tisti, ki uberejo pot zla, ukradejo košček upanja družbi, vsem poštenim ljudem, dobremu ugledu mesta, njegovemu gospodarstvu”, je pred časom dejal papež Frančišek.
Povsem drug svet, pa tako podobne korenine zla
Sistemska korupcija in njene posledice so pri nas vsaj toliko prikrite, da lahko vaši in naši glodajo prežvečene kosti, vsi skupaj nekaj tednov ugotavljamo, kaj je res in kdo pripada komu, potem pa se pozornost preusmeri drugam. Kaj pomeni odkrito skorumpirana država, lahko vidimo v revnih deželah. V minulih dveh tednih so naši trije radijski sodelavci prepotovali veliki rdeči otok Madagaskar, kjer so pomagali slovenskim misijonarjem pri postavitvi radijskih oddajnikov in obnovi njihovega radia.
Ko spremljamo njihove zgodbe, fotografije in celo javljanja v živo, stopa Madagaskar v naše dnevne sobe in avtomobile, ki drvijo po lepo urejenih evropskih cestah (čeprav se nad slovenskimi luknjami hudujemo, primerjave z malgaškimi pač ne vzdržijo).
Še nekaj let nazaj si je bilo takšno povezavo (iz več tisoč km oddaljenih krajev) težko predstavljati
V živo smo lahko doživeli vso bedo revščine na eni strani in neutruden boj, srčnost in pogum misijonarjev na drugi. Pri tem mi ne gre iz glave razočaranje Petra Opeke in ostalih slovenskih misijonarjev: država se pogreza v vse globljo revščino, svetlobe na koncu predora ni videti, razmere so težje kot nekoč. Zakaj je tako? Kljub desetletjem garanja, razdajanja in brezpogojne ljubezni do ubogih ljudi, se ne obrne. Jasnega in dokončnega odgovora ne poznam. Verjamem pa, da svojega boja proti revščini misijonarji ne bodo končali in obupali. Verjamem tudi, da gre za delo, ki presega časovne okvire. V duhovnem smislu je to delo za večnost, nedvomno pa tudi v človeškem pogledu presega čas ene generacije. Tisočem Malgašem so misijonarji povrnili dostojanstvo in jim omogočili človeka vredno življenje. Ti bodo svojo izkušnjo in znanje širili na prihodnje rodove.
Spominjam se, kako mi je že pred časom znanec v pogovoru zatrjeval, da ga beda ljudi na drugem koncu sveta ne gane. Zakaj neki bi se morali mešati v njihovo kulturo, način življenja…, ko pa imamo sami dovolj dela s seboj. No, od takrat se je svet spremenil, postal je globalna vas, kjer smo si vse bližje, hkrati nas zaradi preobilice informacij in poročil grozote in šokantne vesti tudi vse manj ganejo.
Več lahko preberete na radio.ognjisce.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
