B. Lesnik, Ra.Ognjišče: Slovenija v ledenem oklepu

Slovenija je ujeta v ledeni oklep, odpravljanje posledic bo dolgotrajno. Če bi pred dvema tednoma s temi besedami začel komentar, bi vsak pomislil na politične, gospodarske ali družbene razmere, v katerih smo že nekaj časa. Kdo si je sploh lahko predstavljal, da nas lahko doleti kaj takega? Skoraj ves januar smo tarnali zaradi visokih temperatur in “nikakršne” zime, prišli so zvončki, trobentice in prvo brstenje, zdaj pa čez noč ledena ujma: četrt Slovenije brez elektrike, številni kraji so odrezani od sveta, v gozdovih pa čisto razdejanje.

Stavek “česa takega ne pomnimo” je v zadnjem času v povezavi z vremenom pogosto slišati. Tudi v aktualnem primežu žleda dejstva govorijo, da takšne katastrofe na naših tleh ne beležimo. Žled je sicer pustošil, denimo v letu 1980 v Brkinih in pet let pozneje na ljubljanskem in kranjskem območju, a tako obširnega razdejanja (po prvih ocenah gozdarjev gre za pol milijona hektarjev, kar je približno 40 odstotkov vseh slovenskih gozdov) še ni bilo.

Čeprav ljudje veliko govorimo o naravnih katastrofah, ko so aktualne in jih (če nas ravno ne prizadenejo neposredno) tudi hitro pozabimo, pa podatki, ki jih zbirajo okoljske službe, niso podvrženi tem človeškim faktorjem. Jasno kažejo, da se denimo povprečna temperatura zraka zvišuje, približno do pol stopinje na desetletje. V povezavi z globalnim segrevanjem je v javnosti veliko mitov, polresnic, nejasnosti. Strokovnjaki ponavljajo, da so vremenski procesi zapleteni in da je nemogoče natančno napovedati, kako se bo vreme obnašalo zaradi trenda zviševanja temperatur. Nikakor torej ne gre samo za to, da segrevanje ozračja prinaša vročino. Vse bolj pogosti ekstremni vremenski pojavi, neurja, orkanski veter, katastrofalne suše, uničujoča toča so znak, da se s podnebjem dogaja nekaj, kar se tako intenzivno v tako kratkem obdobju še ni dogajalo. Vprašanje, ali je za vse sodobne in prihodnje vremenske nevšečnosti res kriva samo muhasta narava, ki ima pač svoja “obdobja”, ali pa je segrevanje ozračja tudi odziv na človekove nedopustne posege danes deli znanstvenike in strokovnjake. A če pustimo ob strani ekstremne podnebne skeptike, ki zanikajo vsakršen vpliv človeka na podnebno dogajanje, se mi ne zdi tako bistveno prepirati se o tem, kako velik je dejansko prispevek homo sapiensa. Dokler še imamo možnost ukrepati in preprečiti najhujše, je to nujno storiti.

Seveda je to veliko lažje reči kot storiti. Veliko lažje je kriviti vodstva držav in velike korporacije. Hkrati pa takoj, ko nas pozovejo, naj sprejmemo odločitev, ki bo posegla v “kakovost” našega življenja, skočimo v zrak. Res je, če citiram angleškega okoljskega aktivista Georga Montbiota, “da recikliramo steklenice in kupujemo ročno izdelane sveče, biomeso in zelenjavo”, da si pomirimo vest, a obenem se vozimo v vedno večjih avtomobilih, letimo na dopust v eksotične kraje in gledamo vedno večje televizorje.

Več lahko preberete na strani Radia Ognjišče.