Politiki po nekajletnem skrivanju za »uradnimi« vzvodi upravljanja premoženja države očitno ne čutijo več potrebe, da bi svoje interese še naprej skrivali. Uresničujejo jih vse bolj javno, očitno tudi zaradi tega, ker je rok trajanja posamezne politične opcije na oblasti vse krajši.
Zoran Janković, ki se še vedno ni odločil, ali bo jeseni kandidiral za predsednika največje koalicijske stranke ali ne, tako že več tednov bije odprt boj proti predsedniku uprave Slovenske odškodninske družbe (Sod) Tomažu Kuntariču. Ta kot predsednik uprave Soda trenutno formalno bedi nad upravljanjem milijardnega državnega premoženja, a Janković ne skriva, da bi rad na tem položaju videl Zdenko Grozde, direktorico Javnega holdinga Ljubljana, ki velja za eno njegovih najožjih zaupnic. Vodenje nadzornega sveta Soda je pred dnevi prevzel Samo Lozej, ustanovni član Pozitivne Slovenije, in Janković, ki po lastnih navedbah ne izvaja pritiskov na Sod, je jasen; če bi za razrešitev Kuntariča zmanjkal en glas, bi dvignil roko. Tako je Janković, sicer kot župan Mestne občine Ljubljana in brez uradnega vpliva na politiko koalicije, na včerajšnji novinarski konferenci znova javno izrazil nezadovoljstvo s Kuntaričem na čelu Soda. Temu doslej pri upravljanju državnega premoženja noben državni organ ni očital spornih ravnanj, a Janković je do njegovega dela kritičen, medtem ko v isti sapi kljub vsem ugotovljenim nepravilnostim in vloženim ovadbam hvali nekdanjega direktorja Lekarne Ljubljana Marka Jakliča.
Minister za finance Uroš Čufer, ki ga je na ta položaj predlagala prav Pozitivna Slovenija, želi že nekaj časa povečati pooblastila uprave Soda, ki da nosi odgovornost, in posledično zmanjšati vpliv politično imenovanih nadzornikov Soda, ki da imajo vse niti v svojih rokah. V ta namen je predlagal spremembe statuta Soda, a pri tem naletel na oster protest predsednika druge največje koalicijske stranke SD Igorja Lukšiča. Ta je zahteval koalicijsko usklajevanje o načrtovanih spremembah, Čuferja pa javno okaral, da ne dojema svoje odgovornosti koaliciji. A kljub vsemu velja omeniti, da se je SD ob Državljanski listi za zdaj izkazala za veliko »uspešnejšega« kadrovika v državnih podjetjih kot Pozitivna Slovenija.
Ne)razumevanje korporativnega upravljanja
»Lukšič, ki nikoli ni bil v poslu, in Janković, ki izhaja iz posla, imata enako stopnjo razumevanja korporativnega upravljanja,« pravi dr. Bogomir Kovač, nekdanji predsednik Kadrovsko-akreditacijskega sveta (KAS). Vsi njegovi člani so leta 2010 v času vlade Boruta Pahorja odstopili zaradi nestrinjanja z vladnim kadrovanjem, ob tem pa javnosti sporočili, da si je vlada KAS predstavljala kot »strokovno pokritje za politične odločitve vlade«. »Odstopili smo zaradi manjših stvari, kot se dogajajo zdaj. Kar počnejo zdaj, je preprosto nezaslišano,« je dejal Kovač, ki pa odgovornost za trenutno stanje pripisuje obema zadnjima vladama. »Korporativno upravljanje, če ga želimo vzpostaviti, in to je dolgotrajen proces, zahteva najprej institucije in jasna pravila,« meni Kovač, ki je spomnil, da je že vlada Janeza Janše vse institucije, ki so se ukvarjale z upravljanjem podjetij v državni lasti, razpustila, s tem pa ustvarila pogoje za kaos in »popolno lovišče za kakršne koli interesne skupine«.
Dejstvo je, da se je politika korporativnega upravljanja državnih podjetij od leta 2010, ko je bila ustanovljena AUKN, močno spreminjala, in sicer s tremi novelami zakona o upravljanju kapitalskih naložb, nato z zakonom o Slovenskem državnem holdingu (SDH), kasneje z vmesno rešitvijo, ko je upravljanje državnega premoženja do ustanovitve holdinga prevzel Sod. Trenutna vlada do bodočega statusa SDH ni izrekla jasnega stališča, a Čufer naj bi po drugi strani zagovarjal umik politike iz državnega premoženja. Kako uspešen bo, je vprašanje. Spremembe statuta Soda, ki jih je načrtoval in s katerimi bi omejili vpliv nadzornikov Soda na kadrovanje, zaradi bojazni, da bo uprava Soda dobila preveliko moč, še niso dobile zelene luči koalicije. Zdaj naj bi razmišljali o tem, da odpravijo maja sprejet sklep nadzornikov Soda, s katerim so ti zahtevali, da uprava za glasovanje na skupščinah pridobi njihovo soglasje. Razmišljali naj bi tudi o spremembi kodeksa, tako da bi akreditacijska komisija Soda, ki ocenjuje primernost kandidatov za članstvo v nadzornih svetih družb, v praksi pa žal pogosto obvelja zgolj za kuliso strokovnega kadrovanja, postala posvetovalno telo uprave in ne več tudi nadzornega sveta.
Zadnja faza privatizacije
Zahteve po transparentnem upravljanju državnega premoženja so vselej prihajale predvsem od zunaj. Smernice Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), sprejetju katerih smo se zavezali pred polnopravnim članstvom, pa je skušala država izpolnjevati predvsem s formo, ki ji je redko sledila tudi vsebina. Če je Sloveniji ustanavljanje različnih institucij za upravljanje državnega premoženja uspevalo skoraj iz leta v leto, jasne strategije upravljanja, katere glavni cilj bi moralo biti povečanje učinkovitosti poslovanja podjetij v državni lasti, v vseh letih ni zmogla. Tako nikogar več ne šokira, da je ob vsakem kandidatu za nadzorni svet družbe v državni lasti navedeno, v kvoto katere od koalicijskih strank kandidat predvidoma sodi, medtem ko je strokovnost in primernost kandidatov pogosto drugotnega pomena.
Več: Dnevnik
