B. Kordež, Drugi svet: O Zvonu in o izgubljenih milijonih

Odstop (odstavitev) dveh najvišjih cerkvenih dostojanstvenikov je ponovno odprla tudi vprašanje izgubljenih milijonov v cerkvenih skladih Zvon ena in Zvon dve. Brali smo lahko ogromno komentarjev o ozadjih, razlogih in odgovornosti, nekako v senci pa sta ostali dve tudi zelo ključni vprašanji. Kot prvo je zanimiv sam znesek, kjer smo lahko zasledili številke od 800 milijonov do 1,8 milijarde evrov, kot da je nekaj sto milijonov več ali manj popolnoma nepomembno. Prav tako pa se je le redko kdo ukvarjal z dilemo, kje naj bi ta denar pravzaprav bil – je bil ukraden, ga je kdo dobil, se je z njim kdo okoristil, ga je možno dobiti nazaj… ? Zato je mogoče zanimivo pogledati nekaj podatkov s tega zornega kota, ki bi moral biti v celotni zgodbi mogoče še najbolj pomemben.

Med ustanovitelji skladov, ki so nudili možnosti vlaganja certifikatov je bila tudi Krekova družba, ki je ob podpori cerkve in široke baze podpornikov zbrala za kakih 100 milijonov evrov certifikatov in z njimi na javnih dražbah kupila pomembna slovenska podjetja. Če bi ostali pri tem, bi vlagatelji delili usodo teh podjetij: vrednost njihovega vložka bi rasla v času konjunkture (do leta 2008), padala v času krize in zaslužek posameznika bi bil odvisen predvsem od tega, kdaj bi iz sklada izstopil oz. prodal delnice.

A upravljavci sklada, ki se je kasneje razdelil v dva in preimenoval v Zvon ena in Zvon dva so v času gospodarske rasti, optimističnih pričakovanj o nadaljnji rasti vrednosti podjetij ter presežnih finančnih sredstev, videli priložnost v dodatnih naložbah ter nakupih podjetij, seveda na kredit. In banke so jim na 100 milijonov kapitala radodarno odobrile še kakih 500 milijonov kreditov za svojo ekspanzijo v povečanje lastniških deležev in obvladovanje podjetij na eni strani (npr. Helios, Cinkarna, Mladinska knjiga, Rogaška, Abanka …), na drugi pa za nove naložbe, največ v telekomunikacijsko podjetje T-2, pa tudi za nekatere turistične projekte na Hrvaškem ter razna posojila.

Kdo je bil ključni akter takšne poslovne politike, kakšna je bila vloga upravljavcev oz. uprave sklada, koliko so pri tem sodelovali cerkveni dostojanstveniki, kot predstavniki lastnikov, kakšna je odgovornost bank, ki so take projekte brez zadržkov podprli, vloga svetovalnih družb (A.T. Kearney) in cenilcev z njihovimi pozitivnimi ocenami o vrednosti premoženja in perspektivah, se v tem tekstu seveda ne spuščam. A dejstvo je, da so vsi navedeni verjeli, da bo vrednost naštetih naložb sklada v prihodnosti rasla in vsi deležniki so v tem videli priložnost za zaslužek. Tako upravljavski organi, lastniki (cerkev, ki je postopno odkupila precejšen del lastniških deležev od malih delničarjev ter ostali mali delničarji, ki kljub ugodni ponudbi niso želeli prodati, ker so pričakovali še nadaljnjo rast) kot tudi banke, ki so videle dobičke iz naslova obresti. Danes seveda vsi navedeni o tem nič ne vedo, bili so zavedeni in spregledali so, da bi lahko z lepim zaslužkom svoj delež že prej prodali.

In sedaj smo seveda pri vprašanju, od kod razlike med navedenimi številkami ter podatki o izgubah, ki se pojavljajo v javnosti v razponu med 800 milijonov do celo 1,8 milijarde evrov ter na drugi strani 27 milijonov, ki se beleži kot izguba Mariborske škofije.

Skupnih izgub oz. primanjkljaja je dejansko okoli 450 milijonov evrov, pri čemer je številka lahko za nekaj deset milijonov navzgor ali navzdol, odvisno od uspešnosti prodaje premoženja obeh skladov. Precej večje številke, ki se običajno nekritično in brez preverjanja pojavljajo v javnosti, pa so samo seštevek vseh prijavljenih terjatev v stečajno maso, ki pa se pogosto podvajajo ali pojavljajo celo večkrat. Denimo, da je neka banka dala 200 milijonov evrov kredita Zvonu ena, za ta kredit je tretja oseba dala garancijo, isti denar pa je Zvon ena posodil skladu Zvon dve. Zato je v stečajno maso sklada Zvon ena ta znesek prijavila banka, kot pogojno terjatev še garant, nato pa v stečajno maso Zvona dva še Zvon ena kot upnik. In tako dobimo skupaj 600 milijonov terjatev, čeprav gre za eno in isto terjatev v višini 200 milijonov. In ker se seveda 600 milijonov sliši in bere bolj vznemirljivo, vsi lepo ponavljajo to številko in tako lahko objavljene informacije o obveznostih v stečaju kake družbe tudi dva ali trikrat presežejo dejanske obveznosti. Na takšen način, z večkratnim seštevanjem istih terjatev, smo tudi v primeru Zvon prišli do skoraj dveh milijard izgub. A to glede na običajen način poročanja ter odgovornosti in natančnosti komentatorjev, pri nas to tako ni pomembno.

Ostane nam še odgovor na vprašanje, kdo pa je ta denar, ki se danes kaže kot izguba, dobil, kdo je pri tej zgodbi profitiral (ne spuščam se v razpravljanje, kdo je za to odgovoren). Tisti del izgube, ki izhaja iz predrago kupljenih delnic podjetij (npr. Heliosa, Cinkarne, Mladinske knjige…), ima na drugi strani dobičke, ki so jih realizirali nekdanji lastniki teh podjetij s pravočasno prodajo svojih deležev. Prodali so jih pač bistveno dražje, kot bi bili njihovi deleži vredni danes, če do prodaje ne bi prišlo in bi bili še vedno lastniki. Vrednost teh izgub in zaslužkov na drugi strani je okoli 250 milijonov.

Drugi del izgub, ki izhaja iz slabih poslovnih odločitev, zgrešenih projektov (T2, turistične naložbe) pa na nasprotni strani nima nekih neposrednih »zaslužkarjev« kot to velja za prvi sklop izgub. Razen seveda, v kolikor pri teh slabih naložbah, projektih in danih posojilih ni šlo kje za kak dogovorjen posel načrtnega oškodovanja ali okoriščanja na račun družbe. Tega v javnih objavah, vsaj zaenkrat, nismo zasledili.

Do navedenih zaključkov in razlage obsega izgub, razlogov in ovrednotenja kdo je pri tem izgubil ter kdo profitiral, smo lahko prišli z nekoliko natančnejšo analizo javno objavljenih podatkov. Je pa seveda res, da je tak prikaz mnogo manj zanimiv in razburljiv ter da je zgodba zaradi pomanjkanja nekih celovitih informacij odličen poligon za takšne in drugačne spekulacije. In tako se običajno vsi komentarji osredotočijo na iskanja ozadij in stricev, namesto da bi predvsem natančno pogledali tok denarja in ugotovili ali je kdo res neupravičeno prejel kaka sredstva. Na žalost običajno izostaja ravno ta del pregleda.

Sam nisem kak zagovornik ali pristaš raznih teorij zarot in vidim sodelovanje tako cerkve kot lastnika, bank kot financerjev celotne zgodbe ter tudi preostalih malih delničarjev, ki niso želeli izstopiti, preprosto kot posledico optimističnega pričakovanja nadaljnje rasti gospodarstva, povečevanja vrednosti premoženja ter priložnosti za zaslužek (pohlep, če hočete). Ko pa je pričela vrednost premoženja (naložb) padati in propadati, pa so se soočili z izgubami. Lastniki (cerkev, mali delničarji) jih seveda trpijo sami, pri bančnih pa mora pogosto vstopiti tudi država (davkoplačevalci). A naj še enkrat ponovim – ne zato, da bi pomagala lastnikom ali bankam kot takim, temveč zato, da ne bi slučajno utrpeli izgub tisti, ki imajo v bankah naložen denar. Da ne bi tisti, ki  imajo svoje presežke denarja naložene v bankah, karkoli izgubili na vrednosti svojih naložb, saj bi v nasprotnem primeru padlo zaupanje v finančni sistem in bi lahko prišlo do sesutja celotne ekonomije. In vse dokapitalizacije bank so namenjene samo temu in tistim.

Vir in celotno besedilo: Blog Bineta Kordeža