B. Kordež, blog: Izgubljeni milijoni

1
215

V času, ko na eni strani seštevamo milijone in milijarde evrov, ki jih bo potrebno nameniti za sanacijo bančnega sistema, na drugi pa se pogajamo za vsak milijon, ki bi ga lahko privarčevali v zdravstvu ali šolstvu, je seveda jeza ljudi popolnoma razumljiva. Kot je tudi razumljivo spraševanje ali bo za takšno stanje kdo odgovarjal ali se vsaj pokesal, kot je nedavno zapisal komentator v Delu »za napake, ko so banke metale posojila tajkunom in gradbincem tako rekoč z lopato brez ustreznih zavarovanj«. Mnenje o takratnih dogajanjih in nepravilnostih je danes seveda absolutno poenoteno in dilem ni. Poslovne in politične odločitve iz obdobja pred krizo se pač odražajo v današnji slabi gospodarski situaciji, vseeno pa sta ob tem zanimiva dva vidika, ki se v teh razpravah le redko pojavita.

V javnosti je običajno izpostavljeno deset, mogoče dvajset primerov slabih bančnih naložb, ki so praviloma povezane s prevzemnimi aktivnostmi ter naložbami gradbincev. K temu seveda lahko prištejemo še precejšnje število podobnih primerov, seveda manjših in javnosti prikritih oz. neizpostavljenih, a po skupnem obsegu najbrž nič manjših. Poleg tega pa imamo še tretjo, preostalo skupino slabih naložb, katere razlogi niso ne pri gradbincih, niti v tajkunih, a se vsaj v javnosti z njimi nihče ne obremenjuje, pa bi bila vsekakor vredna proučitve – vendar raziskovanje teh izgub ni namen pričujočega teksta.

Ostanimo pri gradbeni panogi in izgubah zaradi menedžerskih prevzemov. Največji del slabih posojil za te namene izvira iz obdobja nekje od 2003. leta do začetka krize. Po letu 2009 kakih pomembnejših novih posojil ni bilo več, posojil pred letom 2003 pa je bilo relativno malo, predvsem pa so bila do začetka krize večinoma odplačana. V omenjenem obdobju so torej banke odobravale visoke kredite za nakup delnic in nepremičnin, katerih vrednost je rasla iz leta v leto. Zaradi konstantne rasti vrednosti vsakovrstnih naložb so se zdela zavarovanja zadostna – tako najemnikom posojil kot seveda tudi bankirjem, drugače jih najbrž ne bi odobravali. Z nastopom krize se je vrednost tega premoženja naenkrat znižala za dva, tri ali tudi petkrat in pokazale so se velike izgube, ki so zaradi majhne lastne udeležbe investitorjev bremenile predvsem kreditodajalce, torej banke.

In ker je bančni sistem nekakšen krvni obtok države, katerega ne moremo prepustiti propadu, mora danes nakopičene izgube reševati država (davkoplačevalci) in to razumljivo povzroča jezo. Je pa zanimivo, da se ob tem procesu sanacija bank praviloma povezuje s sanacijo oz. reševanjem kreditojemalcev, tajkunov če hočete. A dejstvo je ravno nasprotno. Seveda so za težave bank krivi dolžniki in banke vodijo vse postopke za izterjavo dolgov – a s sanacijo bank se v bistvu rešujejo deponenti, torej tisti, ki imajo denar v bankah. Denar, ki gre danes iz državnega proračuna za sanacijo bančnega sistema, je v celoti namenjen za poplačilo osebam, ki imajo v bankah naložen denar, da ne bi utrpeli izgub in da ne bi padlo zaupanje v bančni sistem.

A ne glede na to, koga se dejansko rešuje s sanacijo bank, ostaja dejstvo, da bančne izgube nastale v največji meri zaradi financiranja nakupov vrednostnih papirjev in nepremičnin po previsokih cenah. Koliko so za to krivi kreditojemalci, koliko kreditodajalci in koliko nadzorne institucije, seveda ostaja odprto. Ob takšnem toku dogodkov pa je zanimivo pogledati dogajanja v ZDA. Kot je splošno znano, se je kriza začela tam in to kot posledica poka nepremičninskega balona. Banke so vlagale ogromna sredstva v financiranje nakupa nepremičnin ter v vrednostne papirje zavarovane z nepremičninami, pri čemer so bili ti vrednostni papirji s strani bonitetnih agencij rangirani kot najbolj kvalitetne naložbe. Ko pa je vrednost nepremičnin strmoglavila, so se v njihovih bankah prav tako pokazale ogromne izgube. Šlo je torej za podobno financiranje naložb po previsokih cenah, kar so tako banke kot nadzorne institucije spregledale oz. niso ukrepale in procesa zaustavile.

Več: blog Drugi svet

1 komentar

  1. Problem številka ena!
    Prenizka dodana vrednost na zaposlenega je največji problem Slovenije!
    To je iskreno poudaril minister za gospodarstvo, g. Stanko Stepišnik v Odmevih, dne 19.06.2013!
    »Imamo nadpovprečno število strokovnjakov, ki imajo zveneče akademske nazive, pred in za priimki, a naš bruto družbeni produkt je le polovico avstrijskega?!«
    Očitno je, je še dodal, da je v Sloveniji prisotna "dolina smrti« za znanja, ki se ne uporabi, ne prispeva k dodani vrednosti produktov in storitev!?
    In dokler bo dodana vrednost na zaposlenega tako nizka, bo naš standard, osebni in družbeni, pod vprašajem!
    Kdaj bodo vsi politiki to priznali in povprašali po odgovornosti tudi »proizvajalce« znanja, ki se izgubi v »dolini smrti« in ne pristane na slovenskem trg uporabnega znanja?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite