Zelo mi je žal, da se katoliški tisk ni pozanimal neposredno pri meni, kako je bilo s sveto mašo na Sveti Gori za pokojne partizane, taboriščnike, tigrovce, … in vse padle. Tako bi se izognili marsikateremu nesporazumu, ki se kaže v pismih bralcev.
Pri sveti maši je somaševal tudi vojaški kaplan g. Milan Pregelj, ki je bil nekaj tednov prej navzoč pri spominski slovesnosti za padle domobrance v Rovtah. Sveto mašo smo začeli z znamenjem križa, ki je znamenje trpljenja, smrti pa tudi zaupanja v božje odpuščanje. Kot »materialni izraz« tega upanja je bil na oltarju križ, ki ga je izdelal slovenski fant, ki je umrl v taborišču Mauthausen, in ga pred smrtjo dal prijatelju s prošnjo, naj ga izroči njegovemu ljubljenemu dekletu.
Tudi v krščanskih krogih pozabljamo, da je velika večina fantov in mož, ki so odšli v partizane, in teh, ki so bili odpeljani v taborišča, bila kristjanov. Priče vedo povedati, kako so molili v težkih trenutkih in kako so si želeli prejeti zakramente ob smrti. Brez dvoma, to so bili verni ljudje, katoličani, tako kot smo mi sedaj.
Pokopavati pokojne in zanje moliti je osnovno civilizacijsko dejanje. Kakšno bolečino smo prenašali v letih po vojni, ker vsi naši pokojni niso bili pokopani, in kako nas je bolelo, ker zanje ni bilo dovoljeno javno oznanjati svetih maš! Bomo to, kar smo sami krivično prestajali, nalagali drugim? Bodimo vendarle kristjani in dovolimo, da svojci in prijatelji za svoje pokojne molijo in da so zanje tudi pietetno pri sveti maši! Ali so »politična očala« postala tako močna, da tudi kristjanom zamegljujejo pogled na osnovno človeško in krščansko dolžnost, da molimo za pokojne?
K tej sveti maši so bili povabljeni prav vsi ljudje, zato nismo nikomur prepovedali vstopa v cerkev.
Več: Družina
