B. Karlin: Ljudje se nismo zataknili v letu 1945

1

Teta Mara projekcijaKako mladim približati grozote vojne, ki je največ žrtev zahtevala ravno med njihovimi vrstniki? Mnenje mladega režiserja Davida Sipoša.

Sinoči (op. ur. 3. marca 2015) se je na Godešiču pri Škofji Loki zgodila premiera kratkega dokumentarnega filma Teta Mara. V filmu režiserja Davida Sipoša spremljamo pripoved Marije Križaj o času druge svetovne vojne.

Film na zelo plastičen način prikaže, kako je vojna morija zasekala v življenja navadnih ljudi. Če smo se v šoli učili o slavnih bitkah in narodnih junakih, lahko iz osebnega pričevanja izvemo le eno: vojna je strahota.

»Mladi, Boga proste, da se ne bi kj tazga povrnil,« je večer zaključila teta Mara, letnik 1932. Izgubila je 3 brate: 2 sta kot prisilna mobiliziranca v nemško vojsko umrla v času vojne, najmlajši pa je bil sprva pri partizanih, nato je prebežal k domobrancem in že v mirnem času končal v množičnih grobiščih Kočevskega roga.

V nadaljevanju sledi kratek izsek iz pogovornega dela večera, v katerem je zelo uspešen režiser mlajše generacije David Sipoš (rojen 1988) pojasnil svoj pogled na snemanje tega dokumentarnega porterta in pomen pričevanj o vojni za njegove vrstnike.

Grozote druge svetovne vojne tudi Davidove družine niso obšle. Vendar sta se njegova starša odločila, da bolečine izgub bližnjih zaradi takratnega nasilja nanj ne bosta prenašala. Zato David dediščine teh družinskih zgodb osebno ni prejel in je bilo snemanje filma Teta Mara zanj prvo bolj poglobljeno soočenje s temi zgodbami.

»Kljub temu, da sem imel zgodovino v srednji šoli pet – vse te stvari se lahko naučiš: naučiš se, koliko je bilo vojakov, naučiš se letnice, kdo je zmagal … – se me to ni nikoli dotaknilo. Zame so bila to dejstva, za katera sem vedel, da so zaznamovala mnogo ljudi, ampak sicer je šlo to mimo mene.«

»Tu pa sem v enournem pogovoru izvedel dosti več. Ne toliko podatkov, številk. Izvedel sem, kako so to ljudje doživljali, kakšne posledice je to pustilo, kako se je to ljudi dotikalo na osebni ravni. Zelo težko se vživim v tisto situacijo, ampak če bi mojega brata ali sestro izgubil na tak način, sem prepričan, da bi me to spremljalo vse moje življenje, da tega ne bi mogel pozabiti.«

»Skozi ta film sem opazil – podobno kot pri filmu Čudež, ki govori o sestri Tončki Krajnik – da se ljudje nismo zataknili v tistem času. Nismo ostali v letu ’45. Meni je tako fajn, ker imam posnetek, ko se teta Mara pripelje s kolesom, ko gre do svojih kokoši, do malega telička. To mi daje upanje pri takšni zgodbi. Ljudje smo šli z življenjem naprej. Tudi teta Mara se na koncu filma nasmehne. To mi ostaja.«

David je spregovoril tudi o vlogi filma pri širjenju zavesti o dogajanju med drugo svetovno vojno: »Vsekakor smo danes generacija videa, filma in vedno več stvari, ki jih gledamo, so premikajoče slike. Zato je to medij, preko katerega dobimo veliko večino informacij.«

Oddajo Pričevalci, ki jo na TV Slovenija urednikuje zgodovinar in novinar Jože Možina, je pokomentiral tudi z režiserskega vidika: »Zelo spoštujem to delo in mislim, da je zelo potrebno. Da te vsebine arhiviramo in da nagovorimo gledalce, ki so si pripravljeni vzeti čas za drugega in ga eno uro poslušati.«

»Mislim pa tudi, da je pri teh stvareh potrebno malo poseči v zgodbo. S teto Maro smo se pogovarjali 1 uro, na koncu je nastal filmček, dolg 14 minut. In ne gre zgolj za rezanje in krajšanje celote, ampak je bilo potrebno nekatere stvari tudi premetati. Namreč, teta Mara se enkrat spomnila ene podrobnosti o enem bratu, čez pol ure se je o njem nato spomnila še drugega detajla. In če tega v filmu ne povežemo skupaj, potem gledalec ostane zmeden.«

»Gledalec mora v film pasti, ne samo v osebo, ki nam pripoveduje, ampak v celoto, ker film ni samo to, da nekoga 15 minut snemamo in ga 15 minut predvajamo, ampak da iz tega naredimo zaključeno celoto, ki se ji potem lahko reče film.«

David in producentka filma Tatjana Splichal v prihodnjih tednih pripravljata projekcijo kratkega filma Teta Mara tudi v Ljubljani. Predvidoma v aprilu pa pride na vrsto še dogodek, ki bo namenjen prav mladim in njihovemu spoznavanju s časom druge svetovne vojne: ogledu filma bo sledil pogovor z Davidom in drugimi gosti.

Foto z dogodka: Aljaž Hafner.

Prvič objavljeno na iskreni.net, kjer si lahko ogledate več fotografij z dogodka.

1 komentar

  1. Bravo David,počasi in vztrajno je treba mladim rodovom,ki jih je zavedla indoktrinacija
    pokazati resnično zgodovino tistega dela slovenskega naroda,ki je bil nemočan izpostavljen zločinskim spletkam!Najhuje,kar je lahko,je izguba staršev,starih staršev in sorodnikov,prijateljev ter dobrih in poštenih ljudi,ki so izginili brez sledu v številnih
    svetiščih zla za vekomaj!Koliko poštenih kmetov,dobrih gospodarjev,svobodoljubnih
    preprostih ljudi in intelektualcev,ki so postajali jedro zdrave družbe,je izginilo na moriščih širom naše s krvjo prepojene,še vedno trpeče domovine!Vendar ni ostalo samo pri najhujšem,kar lahko doleti človeka,oropali so nas kulture,požigali domove skratka vse,kar so marljivi ljudje stoletja dolgo ustvarjali in ustvarili,pahnili so nas bedo in boljševistično prekletstvo!Zato David,junaško naprej,omogoči ljudem,ki so dolgo molčali,sneti težko breme boljševizma z ramen in oprati čast Slovenskega naroda širom sveta!

Comments are closed.