B. Karlin, iskreni.net: Brez zdrave pameti tudi sprave ne bo

5

Zakaj dijaška okrogla miza o spravi s predsednikom države ne more prispevati k reševanju slovenskih zgodovinskih travm.

Zelo dobro se spominjam razpoloženja ljudi iz začetka 90. let, kadar je beseda nanesla na Škofove zavode. Še zdaj slišim odmev na glas izrečenih upov, ki so jih verniki polagali v ponovno odprto Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano.

Tem občutkom na novo prebujene katoliške samozavesti med generacijo mojih staršev in še starejšimi se je v času takoj po osamosvojitvi, ko je bilo med ljudmi prisotnega še ogromno idealizma in pripravljenosti na samožrtvovanje, na moji strani – kot dijaku škofijcu – pridružila tudi osebna zavest dolžnosti do pričakovanj vseh teh ljudi. Glas vesti se je še posebno močno oglasil vsakokrat, ko so ljudje svoj prigarani denar s posebno nedeljsko mašno nabirko namenili prav šentviški škofijski gimnaziji.

Kasneje se je ta ljudski občutek vere v šolo, ki naj vzgaja in izobražuje nove rodove mladih ljudi, ki bodo ponosni na svoje slovenstvo in katolištvo, oglašal vedno bolj po tihem, pri mnogih je celo utihnil. Škofijska je z leti res postala ena izmed naših najboljših gimnazij, tistega skupnega ljudskega ponosa vernikov na to ustanovo pa danes ni več.

Od ponosa do sramu

Enega od odgovorov na vprašanje, kaj se je v teh letih zgodilo s šentviško škofijsko gimnazijo in njeno vzgojo – in kaj z zaupanjem v katoliško šolstvo v Sloveniji na sploh – je ponudila tudi okrogla miza Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu, ki je ta torek potekala v dvorani Zavoda svetega Stanislava. Na povabilo dijakov je predsednik države Pahor s sogovornikoma – predsednikom Nove Slovenske zaveze Sušnikom in tajnikom Zveze združenj borcev za vrednote NOB Klavoro – vodil pogovor o slovenski polpretekli zgodovini.

Ko sem poslušal in bral poročila o dogodku, me je kot bivšega škofijca stisnilo. To je domet, ki ga šola na to temo premore? Šola sicer v tem letu spominjanja vojnih grozot preteklega stoletja izvaja več aktivnosti. Vendar se je ob tej zadnji okrogli mizi vseeno težko znebiti občutka žalosti in sramu.

Ko sem sredi 90. še obiskoval škofijsko, ni nam dijakom nihče niti z besedico omenil, kaj se je v teh prostorih dogajalo med in po drugi svetovni vojni. Niti pri urah zgodovine, kjer do druge vojne sploh nismo prišli. Temno plat zgodovine te stavbe smo mogli dijaki le slutiti. Zavodski prostori ob šoli so bili namreč takrat še na pol v razsulu.

Če se je torej na gimnaziji odvila okrogla miza na temo po-vojnih grozot v slovenskem narodu, je to vsekakor spodbudno. Je pokazatelj, da se stvari premikajo naprej. Tudi če je trajalo toliko časa. Prav nihče pa ne bi smel biti zadovoljen z načinom poteka in izkupičkom tega srečanja, medijska odmevnost gor ali dol.

Več lahko preberete na iskreni.net.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


5 KOMENTARJI

  1. Obupno je bilo tole. Sploh ne morem razumeti, kaj želijo na škofijski gimnaziji. Niso nezreli, pravgotovo ne. Tole je bila zloraba mladih, zloraba učencev in ponovno ponižanje vseh, predvsem žrtev, potem pa vseh nas.

  2. Ko sem sredi 90. še obiskoval škofijsko, ni nam dijakom nihče niti z besedico omenil, kaj se je v teh prostorih dogajalo med in po drugi svetovni vojni.
    ====================
    Politična korektnost?! Kje je ravnatelj šole, da pojasni par stvari tu na forumu… Ne bo ga.

  3. “Ko sem sredi 90. še obiskoval škofijsko, ni nam dijakom nihče niti z besedico omenil, kaj se je v teh prostorih dogajalo med in po drugi svetovni vojni.”
    _____

    Zgornji citat sam razumem v smislu razlage NSi, da bo nov zakon odprl arhive … Le kaj bi na to rekli starši …

  4. Da se ne pozabi na poti do sprave!
    Žrtve vojne vihre in revolucije
    97.500 žrtev je med Slovenci zahtevala vojna vihra 2. svetovne vojne in poboji takoj po njej.
    Prvi pravi popis – v vojnem in povojnem nasilju je umrlo 6,5 % Slovencev.
    Koliko slovenskih žrtev je padlo med vojno in koliko v povojnih pobojih?
    Trenutno imamo v bazi 97.500 evidentiranih žrtev.
    Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700.
    Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev.
    Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev.
    Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja).
    Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5.000 slovenskih žrtev.
    Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1.900 žrtev.
    Več kot 900 žrtev je bilo zaradi nesreč – pri čiščenju orožja in podobno.
    Ustaši so povzročili blizu 800 žrtev – večji del so to Slovenci, ki so bili izgnani na območje NDH, kar nekaj žrtev pa je iz časa umika hrvaških enot v Avstrijo ob koncu vojne.
    Za okoli 20.000 ljudi nismo mogli ugotoviti, kdo je povzročil njihovo smrt – na vzhodni fronti na primer za veliko vojakov ne vemo, kaj je povzročilo njihovo smrt.
    Da ne bomo govorili, prepogosto kar po občutku, je to povzetek iz vira Intervju z zgodovinarko dr. Vido Deželak Barič, Inštitut za novejšo zgodovino, na MMC RTV SLO 10. junij 2012.
    http://www.rtvslo.si/slovenija/prvi-pravi-popis-v-vojnem-in-povojnem-nasilju-je-umrlo-6-5-slovencev/284939

Comments are closed.