B. Golob: Namenil si se romati

0

romanjeSveto leto usmiljenja; božjega in človeškega. Romanja k svetim vratom. In biti povrhu še učiteljskega stanu.

Niz poimenovanj: učitelj, pedagog, vzgojitelj, profesor, mentor …

Nič človeškega mu ni tuje, saj je človek.

Kot bi bil na razstavi. Opazovan je. Prepuščen, da bo sprejet ali pa zavrnjen. Med kladivom in nakovalom se prebija v svojo človeškost. Želi biti pravičen. Želi biti dober. Zaupani so mu mladi od najmanjših do skoraj ali pa sploh že kar staršev; fakultetnim učiteljem zagotovo. A tudi k tem se menda hodijo pritoževat samozavestni očetje. Moj sin …

Učitelj v svetem letu usmiljenja, nič se ne boj. Nad tabo veje veter Duha. Še več drugih zavetnikov imaš: od Tomaža Akvinskega do don Boska pa vse do svojih rajnih vzgojiteljev. Učili so te, in zdaj, ko jih ni, so še bolj zares s teboj. Če se jih spominjaš po njihovi dobroti, te učijo usmiljenja. Če po strogosti, te nemara usmerjajo k pravičnosti.

Usmiljenje ima obraz dobrote. — Na tej črti zadrži dih. Potem se vprašaj, v čem se do učencev, dijakov, študentov, praktikantov … kaže tvoja dobrota. Naj ji bo ime razumevanje. Niso vsi mladi enaki, niso kalupi, njihovi kvocienti so zelo različni. Tisti inteligenčni niso vedno najpomembnejši. Oni s tvoje empatijske strani pa lahko učenca rešijo, da ne bo vse življenje tožil: nisem to, kar bi bil rad. Ne misli, da je odrešilen tvoj učni predmet. Ne matematika ne zemljepis. Ne atomi ne izohipse. Ne znanost ne umetnost. (Od)rešuješ ti!

Namenil si se romati. Stopiti skozi sveta vrata v svoji škofiji, pa morda še kje. »Ali ni bilo srce goreče v nama, ko nama je razlagal pisma?« sta se tolažila onadva, ko sta se vračala v Jeruzalem. Tudi učiteljevo srce je goreče, ko se odloča za svojo poučevalno pot. Lahko pa se zgodi, da se vse zalomi kot onima dvema. A ne pozabi: dohitel ju je Sopotnik!

Dobro, da si ga zadržal, ko se je delal, da želi iti dalje. Zdaj skupaj večerjata ob mizi Usmiljenja. Že čutiš, kakšna teža ti pada z ramen. Odpuščeno ti je. Nobene zamere nikjer, in ko boš čez mnoga leta srečeval svoje učence, bo lepo slišati, da si bil pravičen in tudi dober.

A vidiš, to je usmiljenje: biti pravičen in dober hkrati.

Sveto leto božjega in človeškega usmiljenja nam je dano, da bi se uzrli v njem. To ogledalo ne zazna naličja, le obličje. Vse brazde in brazdice na njem, pege in lise in poteze razpoloženj, ta usodni vpliv na zaupane nam učence. Skratka, pomaga nam, da se prepoznamo.

Ne boj se, samo veruj (Mr 5,36). Nad tabo veje veter Duha. Zaupaj mu svoje učence in z njimi odkrivaj dosežno in presežno. In dovoli, da tudi oni učijo tebe.
Mene so. Bog jim povrni!

Berta Golob

Razmišljanja pripravljajo člani Društva katoliških pedagogov Slovenije, ki skupaj s slovenskimi škofi v velikonočnem času organizirajo svetoletna romanja učiteljev.