Še veljamo za poštenjake?
Z vlakom da sta se v Ljubljano peljala dva kmečka očanca in je pri Lescah prvi dejal drugemu, da ječmen dobro kaže. Ta je potem tam pri Mednem odgovoril, da pšenica tudi. Bodic na račun tipičnih značilnosti nam nikoli ne zmanjka. Se pa že krešejo mnenja, ali Slovenci v svetu še veljamo za nesporne poštenjake. Vse tja do daljne Amerike se je bil razširil naš sloves. To pomeni, da smo (bili) luč, ki daleč sveti. Kar smo počeli križem kražem po belem svetu, je bilo v neposrednem stiku z dobrimi deli. Težko si je predstavljati, da pridni in pošteni rojaki ne bi bili ničesar opravili za božji lon. To so počeli celo takrat, ko je bogato Ameriko pestila kriza. Tam so naši sorodniki za kakega prišleka célo leto skrbeli zgolj za boglonaj. Sol, ki se v daljnem kraju ni spridila, in luč, ki tam ni ugasnila.
Ali je vredno vleči na dan te stare zgodbe; koga pa sploh zanimajo? Mediji dnevno poročajo o korupciji na vseh ravneh, o slamnatih podjetjih in utajenih davkih. Prej ali slej je treba priznati še svojo udeleženost v sivi ekonomiji. Znanec na primer namesti znancu eno najbolj varčnih naprav, ampak kar zastonj. Ne mara zanjo niti centa in za delo in prijaznost tudi nič. Iz prijaznosti dobi za prijaznost kozarček medu. Tega medu se drži prijaznost že prejšnjega darovalca, ki je bil strd sicer kupil, čebelar mu pa ni napisal računa.
Več lahko preberete v Družini.
