B. Gaberščik, Demokracija: Spomenik žrtvam vojn

5
273

Gre za osrednji spomenik vsem žrtvam vojn v Ljubljani. Začelo se je s komisijskim izborom izredno zahtevne lokacije na prehodu iz parka Zvezda na eno najbolj občutljivih osrednjih mestnih območij med Slovensko cesto in Wolfovo ulico ter Zvezdo in Čopovo ulico. S prehodom med zgodovinsko zaščiteno Kazino in stanovanjsko trgovsko hišo proti Ljubljanici. Komisija se je očitno lotila tega problema zelo pragmatično, saj je lokacija tam, kjer so danes garaže slovenske vlade.

Komisija je s tem ubila dve muhi na mah, saj naj bi investitor spomenika žrtvam vojn bila država, ki je tudi lastnica zemljišča. Glede lokacije soglašam z zapisom kolega Ostana, objavljenim v poštnem predalu Dela, 24. novembra 2013, »da je lokacija v presečišču Plečnikove kulturne osi Vegove ulice do Plečnikovega Južnega trga in institucionalizirane osi med parlamentom in mestno hišo«, torej na osrednjem državniškem prostoru. (Avtorjeva slika prostorske strukture) Do tod se zdi vse v redu, smiselno in prav. Je pa to ena najzahtevnejših mestnih lokacij, ker je sredi pestre historične urbane strukture in zahteva veliko urabanistično občutljivost in pozornost. Vse nadaljnje priprave pa niso bile v skladu s kvaliteto lokacije in z njenimi pogoji. Gre preprosto za to, ali bo celotna nova ureditev usklajena z zahtevo po urbani kompleksnosti in multifunkcionalnosti območja, kar je značajska lastnost vsakega mestnega središča. Vsak parcialni poseg lahko ob problematični arhitektonski rešitvi popolnoma uniči sicer dragoceno urbano lokacijo.

Politično ozadje spomenika

V obravnavanem primeru spomenika pa sta zatajili tako stroka kot politika. Vprašam se, zakaj je tako: ali podzavestno, ker kulturna politika arhitekture ne ceni dovolj visoko, o čemer priča zelo pokvarjena podoba slovenske krajine, ali zavestno, ker so za politiko pomembni povsem drugi cilji. Že sama oznaka »spomenik žrtvam vseh vojn« kaže na to, da skuša leva politična elita prikriti osnovni namen sprave dveh ideologij preteklosti, genocida in obrambe pred nasiljem. Prekriti ga skuša z globalnim izrazom spomenika padlemu brezimnemu junaku. Sprenevedanje, ker imajo slovenski heroji vedno svoje ime, žrtve herojev pa niso junaki. Celo zapis pesnika Otona Župančiča naj bi bil isti, kot je na katafalku narodnih herojev poleg državnega zbora, s tem da so izpustili zadnjo pesnikovo kitico, ki bi bila le prevelika žalitev žrtev nasilja. Sicer pa zelo verjetno nekaterim politikom sploh ne gre za kvaliteto spomenika, temveč za novo platformo, kjer se bodo v soju žarometov in bliskavic odigravali protokolarni ceremoniali/scenariji z obilico vojaških časti, z množico praporščakov in nastopov pevskih zborov upora, teh večnih institucioniranih soigralcev. Temeljno izhodišče je tudi zmotna predstava, da bo lahko arhitektura, to je materialistična postavitev kakršnihkoli kamnov, pripomogla k spravi Slovencev. Sprava Slovencev ni arhitektonski problem, temveč psiho-socialni problem tega naroda. Ali bomo morda s spomenikom zabrisali povsem neprimerno izjavo nekdanjega predsednika države o drugorazrednosti povojnih pobojev, Hude jame in šeststotih morišč po vsej Sloveniji? Ne bomo. Nasprotno, na široko se odpirajo vrata sprenevedavim ceremonialom z znanimi teatrskimi scenami in s starimi obrazi. Te ne bodo izbrisale sedanjih ukrepov leve politike, da z vsemi sredstvi preprečuje nadaljnjo raziskavo Hude jame in onemogoča dostojen pokop žrtev tega neciviliziranega hudodelstva. Naš narod bolj kot spomenik potrebuje dolgotrajno duhovno terapijo in prenovo, priznanje krivde, sankcioniranje krvnikov in odpuščanje svojcev žrtev, nikakor pa ne pozabe krutega dejanja. Čas za postavitev spomenika ob vseh političnih problemih današnjice niti malo ni primeren za kaj takega. Prej se morajo v državi in naših dušah utrditi druge vrednote, pluralistična demokracija, pravna država in evropski civilizacijski kodeks. Začnimo raje z narodovo duhovno preobrazbo v šolstvu, kulturi, novinarstvu, z resničnimi dejanji politične sprave. Šele takrat bo pravi čas za pomnik drugačne vsebine, pomnik razumevanja in miru, kjer spomenik ne bo politična groteska in platforma za fototermine politikov, temveč poklon, pozitivna gesta plemenitih ljudi, civilizacijska usmeritev novega, odprtega življenja naroda. To je lepo izrazil na kraju svojega zapisa tudi kolega Ostan, ko pravi, citiram, »da bodo generacije, ki prihajajo, zadihale bolj prosto in neobremenjeno, sproščeno in povezano življenje«. Tedaj spomeniku ne bo potrebna nikakršna zamejitev in nikakršna razlaga, temveč bo stal sredi življenja nove generacije, ki ga bo razumela brez razlage in sprejela kot simbol novih narodovih in državnih vrednot.

Več lahko preberete v Demokraciji.


5 KOMENTARJI

  1. Briljanten prispevek!

    Sicer pa bo spomenik zopet zamolčal bistvo slovenskega vrednostnega problema, ki niso vojne žrtve, ampak žrtve revolucije, ki smo si jih povzročili sami, ne pa tujci.

    Napis bi vsekakor moral vsebovati besedilo ” in žrtve revolucije”.

  2. tak spomenik je res nepotreben, še posebej zato, ker je nekako posiljen. tak spomenik bi bil smiseln, če bi se ga pač postavilo pred mnogimi leti, sedaj se pač s tem skuša reševati nekaj, kar se na tak način reševati ne more, torej neko razklanost med slovenci. za reševanje tega problema postavljanje spomenikov ne bo dovolj, še več, veliko večja verjetnost je, da bojo taki spomeniki narod še dodatno delili. denar, ki bo šel v ta projekt bi pa bilo res bolj smiselno uporabiti za to, da se pač ustrezno urediti povojna grobišča, ker to je tisto, kar je dejansko potrebno urejat, torej dejanski problem, ne se pa it neke simbolne sprave, ki očitno nikogar ne zanima. skratka, sanirati je potrebno dejanske krivice, ki so se dogajale in potem bo svar zaključena, pa če je komu to prav ali ne. s takim pristopom z nekimi spomeniki se bojo problemi samo vlekli v nedogled in krivice nikoli ne bojo popravljene.

    hkrati bi pa še enkrat več opozoril na manipulacijo, ki je očitno že ponarodela v zvezi z izjavo bivšega predsednika türka. ker tudi na tak način se vnaša razdor med ljudmi.

    türka je novinar jasno vprašal: “ali so povojni poboji drugorazredna tema?”

    türk je odgovoril: “politične manipulacije okrog tega so.”

    tako da lahko se seveda strinjam, da sam nastop turka v tem primeru bil res neprimeren, ker bi lahko in moral reagirati z večjim sočutjem in spoštovanjem do mrtvih, ne glede na dejstvo, da se povojni poboji res zlorabljajo tudi v namene dnevne politike, ampak povsem neprimerno je türku podtikati nekaj, kar ni nikoli izrekel, torej, da so povojni poboji drugorazredna tema.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite