B. Cestnik za Večer: “Pohlep je greh.”

Za njim je leto dni v Španiji. Sobotno leto nabiranja novega znanja na dveh madridskih katoliških inštitutih. Preden je odšel, je za Slovensko škofovsko konferenco koordiniral posinodalni načrt Pridite in poglejte, še en pastoralni plan tukajšnje Katoliške cerkve. Za seboj ima desetletje župnikovanja v Frankolovem. Noviciat je naredil v Španiji konec osemdesetih, v vasici blizu Madrida, in s Španci ostal povezan. Skupaj so pomagali bosanskim beguncem v Sloveniji. Prehod domovine v demokracijo je spremljal v Španiji, odšel z jugoslovanskim potnim listom in se vrnil, ko je Slovenija še bila v Jugoslaviji, a že demokratična, v pripravah na osamosvojitev, kot jo katalonska politična elita še danes sanja, a nima prepričljivega kvoruma. Španija Katalonije ne da.

Podobnosti med špansko in slovensko krizo vidite?

“Dve podobnosti takoj padeta v oči. Sesutje gradbenega sektorja, čeprav špansko neprimerljivo večje od našega. Brezposelnost je visoka in v Španiji je zadela v glavnem priseljence. Veliko jih je delalo v gradbeništvu, zdaj pa se vračajo domov, to je v Južno Ameriko. V Madridu so ostale male zidarske firme, zidarji govorijo poljsko, romunsko, iz vzhodne Evrope so.”

In druga sorodnost?

“Univerzitetni sistem. Usmerjen v poklice, ki se ne morejo udejanjiti. Vsi so hoteli na univerzo. Zdaj bi pa reformirali. Vidijo, da se v sistem, kot je bil pred krizo, ne morejo vrniti, ker je bil umeten. Niso videli pravočasno, da je špekulativni finančni kapitalizem napačen. Zdaj pa iščejo nov sistem. Ampak formule ni, tudi v Španiji ne. Močno protestniško gibanje 15-M, indignadosi, ki so maja 2011 okupirali madridski trg Puerta del Sol … Vse je bilo takrat tam, od skrajne levice do skrajne desnice, od katoliških skupin do gejev. Tolikšna intelektualna moč, pa kljub temu brez rešitev. A odprli so prostore razprave, iskanje novega modela, alternative, to je važno. Potem pa so s trga šli v madridske četrti, toda ljudi iz blokov niso privabili. Vstajništvo je usahnilo, a je razmetalo dobra semena. Politične stranke so preprosto morale prevzeti določene elemente vstajništva.”

Ja, kaj je ostalo po vsem tem vrenju?

“Španski ekonomist Sampedro govori o humanistični ekonomiji.”

Pa je to kaj več kot lepa ideja?

“Prepričati moraš tistega v bloku, da je. Delavec, ki je izgubil službo, si želi samo plačo kot pred krizo. Tudi če mu jo prinese novi zagon neoliberalizma, prav, samo da jo dobi. Vstajniške ideje so semena, a so težke, ker se zdijo utopične, nobenega rezultata še niso pokazale.”

Potrošniška ekonomija brez meja pa je pokazala, kam pelje.

“Išče se ekonomija, ki upošteva človekove realne potrebe. Izrazito solidarnostna, ki vedno računa na tistega, ki mu najslabše gre. Spreobrnjenje od pohlepa, to potrebujemo. Pri morali smo. Kako narediti družbo, v kateri ne bo sledi izvirnega greha, se pravi pohlepa. Na silo? To je komunizem poskušal.”

Kako torej?

“Verjamem v spreobrnjenje srca. In tudi v spreobrnjenje struktur. Teologija je skozi stoletja bolj poudarjala spreobrnjenje srca: bodi dober človek, srčen, pa bo vse funkcioniralo.”

Ampak to je premalo?

“Spoznavamo, da so nekatere strukture in sistemi bolj hudobni kot drugi in da moramo poiskati nov model. Ampak to je ideja že od Janeza Pavla II., ko je padel komunizem, je papež zelo jasno napisal, da to ni zmaga kapitalizma, ampak čas, da se prenovi. Papež je iskal takrat v smeri socialnega kapitalizma.”

Svet pa zadnjih dvajset let še malo ni hodil po tej poti?

“Nordijski model socialne države, ki ga je počasi prevzela vsa Evropa, se je izkazal za dobrega, a se tudi izčrpava. Nordijski model je dober, a mora se mu pridružiti nordijska disciplina. Na jugu pa se to ne obnese, na jugu se solidarno državo izkorišča, molze.”

Kriza, recesija polni španske cerkve?

“Politične strasti so še bolj razgrete kot pri nas, ni pa sovraštva. Španska Cerkev na lestvici zaupanja ni padla, med dobrim in prav dobrim je. Na dnu so stranke, stara politično-sindikalna garnitura. Cerkev v Španiji ni imela spolnih škandalov. Niti finančnih. Ni bilo mahinacij niti čudnih naložb, ugled Cerkve je dober. V Madridu je obisk nedeljskih maš skoraj tolikšen kot pri nas na podeželju, to me je presenetilo. Madrid je morda zadnja velika katoliška metropola v Evropi, celo bolj polne cerkve ima kot Rim. Pa dobrodelnost. V župniji, kjer sem bil in ima 13 tisoč prebivalcev, je, pozor, letni proračun Karitas 90 tisoč evrov. Prostovoljci so aktivni vsak dan, tako rekoč živijo v župniji.”

Semenišča pa so tudi polna? Ne manjka duhovnikov kot pri nas.

“Tudi semenišča, zlasti v Madridu, kjer je velik koncentrat katoliških ustanov. Več kot polovica otrok gre v Madridu skozi katoliške šole. Dobre šole.”

Je res, da monarhije drugače živijo krizo?

“Mi si to težko predstavljamo, vendar človek je simbolno bitje in kralj je simbol stabilnosti. Španski se je tu dobro postavil.”

Katoliška cerkev v Španiji je bogata?

“Bogata je, kot slovenska, po stavbah. In po ljudeh. Tistih 90 tisoč evrov za dobrodelnost ni od Cerkve, ampak od ljudi, ki prispevajo.”

Menda so Španci prav dobro informirani o bankrotu mariborske Cerkve?

“Najbolj bran katoliški portal v Španiji, ki ima tri milijone obiskovalcev mesečno in zajame tudi Južno Ameriko, je samo v zadnjem tednu dvakrat pisal o Sloveniji.”

Tako smo popularni? Ali gre tudi za to, da je bil vrh Katoliške cerkve v Sloveniji odpoklican pod novim papežem, prvim iz Južne Amerike?

“Ja, res bolj vidijo dejanje papeža Frančiška, ne toliko naše grešnosti. Čeprav jih po drugi strani zanima, ali se bo papež začel ukvarjati tudi z delnimi Cerkvami, ali bo delal red tudi v provinci, ne samo v Rimu. Veliki svet se za Slovenijo ne zanima. Razen ko pride do škandala, ko se zgodi kaj hudega. In mi malo računamo s tem. Delajmo po svoje, saj Bruslja ne zanima, imejmo polovičarsko demokracijo, kdo pa bo opazil, igrajmo se cerkvene bogatune, saj Vatikan nima časa za nas …”

Pomota! Kaže, da bo mariborska Cerkev obveljala za primer, ki ga nikakor ne gre posnemati. Svarilo.

“Zato pa je verjetno kazen tako drastična in huda. Vrh Cerkve odrezan. Popolnoma je nepredstavljivo, da bi Vatikan upal odrezati na primer vrh nemške Cerkve. Ne vem, kaj bi se moralo primeriti, da bi se to zgodilo. Toda zaradi razsežnosti mariborskega škandala je kazen preprosto morala biti dovolj visoka, močna, odmevna. Tudi mala država je lahko virus, to je pokazal papež Frančišek. Nadškofa Stresa in Turnška je menjal, da napade virus, ki se je zaredil v slovenski Cerkvi. Da ne preskoči naprej.”

Sveta luknja v Mariboru je res velikanska tudi v globalnih cerkvenih razmerah, ne zgodijo se vsak dan takšna megalomanstva, in to, ne da bi bil Sveti sedež iz nadškofije informiran, kot bi moral biti.

“Italijanski in španski mediji ves čas omenjajo 800 milijonov, prvotno številko, ki jo je prvi leta 2011 objavil italijanski L’ Espresso. In se čudijo, kako je to mogoče daleč v provinci, v Mariboru, ki se ga spomnijo kvečjemu po smučanju in ga imajo zato za alpsko mesto.”

Odgovor pa tudi imajo? Zakaj se je zgodilo.

“Pohlep! Finančni kapitalizem brez meja.”

Ki na čuden način v slovenskem primeru pravzaprav druži državo in Cerkev?

“Ja. Drugod se čudijo, da Cerkev temu ni bila zmožna uiti. Vsaj v mariborskem primeru ne.”

Saj se niti trudila ni uiti. Vsaj v dobrih, konjunkturnih letih ne. Kvečjemu nasprotno, udomačila se je, in to vse preveč, na teh terenih.

“Ja. Iskala je priložnost zase. To pa je v nasprotju ne samo s cerkvenim pravom, ampak tudi z družbenim naukom Katoliške cerkve, ki je kritičen do kapitalističnega pohlepa, ker se ne ustavi niti pred človekovim dostojanstvom.”

V prvi polovici prejšnjega desetletja ste bili v Mariboru odgovorni za mladinsko pastoralo. To so bila dobra leta, o krizi se še sanjalo ni nikomur, veljalo je takrat, pred desetimi, petnajstimi leti, da Cerkev dobro menedžerira, mariborski cerkveni gospodarski model je bil tako rekoč zgled.

“Ja, gospodarstveniki, poslovneži so hvalili mariborsko cerkveno ekonomijo. Da bi lahko bila zgled, so dolgo govorili. Češ, tu pa dana beseda drži, dogovori veljajo. Spomnim se nekega krsta na Ptuju, ko so spraševali, ali drži, da je v naši Cerkvi Maribor zadolžen za ekonomijo, Ljubljana za politiko, Koper za duhovnost.”

Saj je bilo tako?

“Nisem bil pri mizi, kjer se je odločalo, še manj pri koritu, vendar pa v Mariboru nekaj let, še pred krizo, toliko insajder, da vem, da je tako imenovani mariborski ekonomski čudež od začetka imel notranjo opozicijo v Cerkvi. Nismo poznali številk, a številni smo bili kritični, zadržani, preprosto čutili smo, da to ni evangelij. Ukvarjati se z gospodarstvom, imeti delnice, to ni greh sam po sebi. Vlagati v to toliko, kot se je v Mariboru – energije in denarja -, pa je sumljivo.”

Ampak cerkveni financarji vas niso poslušali, pravi škof Lipovšek, ki po odhodu, vatikanski razrešitvi obeh nadškofov, ljubljanskega in mariborskega, začasno vodi mariborsko nadškofijo, takrat je bil pa stolni župnik v Mariboru. Diskvalificiralo se vas je, da ne razumete, kaj je nova ekonomija?

“Tako se je reklo, ja. Nova ekonomija, nove priložnosti, zakaj vztrajati v konzervativnih ekonomskih vzorcih, varčevati, dajati na kup, da bi bilo enkrat za obnovo cerkve, ko pa lahko gremo širše.”

Iz kredita v kredit.

“Da Cerkev dobi večjo ekonomsko moč in nato, prek lastništva, vpliv. Tako se je razmišljalo.”

Da vpliva ne samo gospodarsko, predvsem politično, to mislite? Mariborski model od začetka v devetdesetih ni bil samo servisiranje pastoralnih potreb, cerkvenega šolstva, obnove napol podrtih denacionaliziranih stavb, kakor se je ves čas prikazovalo?

“Ne upam si biti psihoanalitik ekonoma Mirka Krašovca, ampak, ja, računali so slej ko prej, da se tudi prek lastniške strukture krepi krščanska navzočnost v državi. Sociološka, politična navzočnost Cerkve.”

Saj bova kmalu pri marksistični materialni bazi, nujni za duhovno nadgradnjo.

“Nadškof Stres je že pred leti rekel, da je herezija misliti, da bo evangelij močnejši, če bo imel dobro ekonomsko podporo.”

Po drugi strani pa …

“… je bil zvezan. Komandnih naprav ni imel v svojih rokah, ni bil ordinarij, prvi mož škofije. Nam v Cerkvi skupna logika pa je klanovsko klerikalna: svoj sistemček moramo ščititi, četudi smrdi. Tega smo kleriki vajeni, vsi veliki zaprti sistemi tako delajo, tudi partija je. Tako so nas vzgajali. Da se škofov javno ne kritizira, ne dvomi o njihovih odločitvah. Ta zaščitniška logika je v Mariboru po mojem nadškofa Stresa najbolj zavedla.”

Lojalnost?

“Ščitilo se je nadškofa Krambergerja, ki bi po cerkvenem pravu kot ordinarij moral najbolj odgovarjati za finančni škandal.”

Tudi kazensko? Pri objektivni krivdi se je vse končalo.

“Kolikor sem opazoval, so tisti, ki so se vključili reševati, ustavljati gospoda Krašovca, verjetno tudi na prošnjo nadškofa Krambergerja, v to šli, da zaščitijo nadškofa. Njegovo čast, dobro ime.”

Tudi najprej pomožni škof, potem pa nadškof pomočnik za gospodarske zadeve Anton Stres?

“Tudi.”

Zdaj pravijo, da tudi Stres ni rekel Krašovcu: ne, stop. Pa bi bil moral, če se je v resnici hotelo kaj rešiti v Mariboru. Nazadnje ga je pa zamenjani ekonom, ki ni hotel biti edini kriv za to, kar se je zgodilo, potegnil v prepad.

“Bil sem priča, očividec takrat v Mariboru, tudi sam sem moral napisati poročilo škofu Stresu. Kako uporabljamo denar za mladinsko pastoralo, kje ga hranim … Dali so mu pooblastilo za gospodarstvo in začel je delati red. Da se iz sence stopi na svetlobo. V preglednost.”

Mislite v času, ko je bil še pomožni škof v Mariboru, takoj po letu 2000?

“Ja. Vodil je škofijski gospodarski svet. Ampak, pozor, to ni nadzorni svet, ne postavlja in odstavlja.”

Reda pa tudi ni naredil? Stres.

“V mariborskem nižjem kleru, med mlajšimi duhovniki, je takoj dobil pluse, v njem smo videli človeka, ki bo uredil stanje. Rekli smo dobesedno, da bo spravil v red ekonoma Krašovca. Kaj se je zgodilo potem, ne vem, leta 2003 sem odšel iz Maribora. Očitno se ni šlo do konca. Tudi javno je nato Stres govoril, da je gospodarjenje legitimno, da so naložbe legitimne. Najbrž tudi iz objektivnih razlogov. Lastniška struktura se je spreminjala, ni vse sodilo neposredno pod škofijo, ni bilo vse striktno cerkveno gospodarstvo. Firm, ki imajo samo civilnopravni značaj, pa po cerkvenem pravu ne moreš pregledovati.”

In sva spet pri nepreglednosti. Cerkvene ekonomije.

“Za čas okrog leta 2000 lahko govorim. Malo se je hazardiralo, delalo naivno. Recimo z vinogradi v Kamnici pri Mariboru. Kamniški vinogradniki so takrat opuščali velike vinograde in šli v specializacijo, videli so, da drugače ne bo šlo več, in so se čudili škofiji, ki je imela naivno predpostavko, da je interni trg Cerkve tako močan, da bodo vsi župniki kupovali vino škofije samo zato, ker je Slomškovo.”

Duhovnik vinogradnik, ekonomist, menedžer … Niste zaradi tega študirali teologije.

“Že prva cerkvena skupnost je bila ekonomija, Juda Iškarjot je bil ekonom. (Smeh.) Ekonomija je del našega življenja. Humanizira človeka, omogoča napredek. Popolnoma deekonomizirati Cerkve ni mogoče.”

Seveda ne. Problem pa nastane, ko gre ekonomija čez samooskrbne meje. To je, zelo poenostavljeno, (bila) mariborska zanka.

“Ja. Kaj Jezus kritizira? Navezanost na bogastvo, da zaupaš bogastvu. Ker potem se zgodi duhovni premik. Naenkrat bolj zaupaš denarju kot Bogu. To pa lahko enačimo z nevero. Ne morem soditi vere mariborskih duhovnikov, ampak bili so močni nastavki za religiozno korupcijo, ko se je vse tako zelo usmerilo na denar. Kar je popačilo tudi podobo Boga. Zato vidim tudi teološki razlog, da je papež zdaj tako hudo udaril. Če Cerkev reče, da je Bog denar, se samoukine, potem je konec.”

Ko je Stres začel v Mariboru, so se mu nabirali ne samo podporniki, ampak tudi nasprotniki? V škofiji.

“Lahko rečem, da sem bil del notranje cerkvene opozicije, ki se ni strinjala s finančnimi mahinacijami. Toda bili smo tigri brez zob. Nismo imeli informacij, nekaj smo sumili, a bili smo brez podatkov pa z občutkom krivde, ker nismo natančno poznali stanja, obrekovali pa smo.”

Ko se je Anton Stres, nazadnje nadškof v Ljubljani, zdaj moral posloviti zaradi mariborskih zdrsov, je bilo precej glasov, da ga je pomagala odnesti cerkvena opozicija. Tudi ljubljanska duhovščina, ki ga ni nikdar prav sprejela.

“Štajerec v Ljubljani? Saj je bil, desetletja profesor na Teološki fakulteti, tako ali tako napol Ljubljančan. Iskra pa je morda res začela preskakovati, ko je z ljubljanskimi milijoni, s posojilom, šel pomagat Mariboru, ladji, ki se je potapljala.”

Kaj, kdaj, kje vse je šlo narobe po vašem, da je cerkvena ekonomija tako hudo nasedla? Od prve Stresove mariborske etape naprej. Ker 2009. se je vrnil v Maribor, takrat kot nadškofov pomočnik za gospodarske zadeve. Ko je bila ladja že pod vodo, a se je še kar verjelo, da jo je mogoče rešiti, da bo že kdo pomagal, prinesel denar.

“Občutek imam, da se je iz vsega tega precej umaknil že, ko je 2006. prišel za škofa v Celje. Čutil je po mojem, da bo mariborska zgodba šla navzdol, in je poskušal narediti vse, da bi celjska škofija to čim manj občutila.”

Ampak v Celje je šel z mariborskim virusom. In, zdi se, podcenjeval njegovo razdiralnost, nepovratnost.

“Morda bo kdaj sam povedal, kaj se je zgodilo v Mariboru. Še enkrat povem, po mojem je šlo za klasično klerikalno lojalnost nadškofu Krambergerju, prvemu mariborskemu nadškofu. Ob tem pa je v to žrelo potegnilo tudi njega.”

Pod prejšnjim papežem se je v Mariboru sesula cerkvena ekonomija, posloviti se je moral prvi mariborski nadškof. In vendar se kaznovanje, zdaj razširjeno še na dva nadškofa, ki sta imela zvezo z mariborskim polomom, prilega novi smeri, kakor jo prakticira novi papež? Smeri v nerazkošno, nepridobitno Cerkev, ki je na razpolago potrebnim.

“Frančiška je ukrepanje pričakalo na mizi, odločitev pa je morala dozoreti že pod prejšnjim papežem. Presenetilo me je, da sta morala oditi oba nadškofa. Nadškof Turnšek je bil v času, ko se je največ vlagalo, le kanonik.”

Ko se je mariborska cerkvena ladja dokončno potopila, je bil postavljen za nadškofa. Da sanira, kar gre. In tudi kaznuje? Nakar je bil sam najhuje kaznovan. So bili v Vatikanu slabo servisirani od svojih diplomatov v Sloveniji, kdo je kaj in kdaj v tukajšnji Cerkvi? Ali ne?

“Ob tej kazni imam res občutek krivičnosti. Objektivno Marjan Turnšek ni bil toliko vpet v mariborski polom. Mlad škof je, Cerkev bi lahko vodil še dvajset let. Dober teolog, božji mož po srcu. A verjetno se je tudi njemu zgodila pretirana skrb za podobo nadškofa Krambergerja, ki ga je bil posvetil v škofa, kar je posebna duhovna vez. Kaznovanje obeh nadškofov je zelo hudo. Če sta to simbolno dejanje, svojo objektivno odgovornost, dobro premislila, sprejela in ocenila, da bo imelo pozitivne učinke, sem na njuni strani. Če pa gre samo za golo kazen … Bojim se, da bo začelo škripati med Slovenijo in Vatikanom, če bomo to kaznovanje doma imeli za prehudo in nepravično. Notranja cerkvena trenja se bodo poglobila. Lahko se zgodi, da se ne bo zaupalo novima nadškofoma, če se bo dvomilo, od kod sta prišla, ali ju je kdo zlobiral. In kdo je to bil. V zelo negotovem položaju smo.”

Nobenega vtisa ni, da bi padec obeh nadškofov kaj očiščevalno, ozdravitveno deloval na Katoliško cerkev v Sloveniji. So škofje računali, da se je z menjavo nadškofa Krambergerja v Mariboru sankcioniranje iz rimske centrale končalo?

“V šoku smo še. So se pa slovenski škofje že leta 2011 zbrali v Repnjah in kritično analizirali zadnjih dvajset let. Tudi to, kje smo v Cerkvi zavozili. Tisto srečanje je bilo osnova za programski dokument Pridite in poglejte, za novi prihodnostni načrt Katoliške cerkve v Sloveniji.”

Odstranitev nadškofov, ki sta vsak po svoje imela zvezo z Mariborom, napaka ni bila?

“Ponavljam. Če papež in nadškofa vedo, kaj hočejo s tema odstopoma doseči, sem na njihovi strani. Če je v ozadju kaj drugega in je bil tudi Frančišek samo uporabljen, da nadškofoma izreče povabilo k odstopu, pa …”

Če bi bila igra? Kaj bi se igralo?

“Vedno gre za denar in oblast. Želja po oblasti je v Cerkvi zelo močna. Enkrat sem poslušal človeka, ki se ukvarja s terapijo posvečenih oseb. Duhovniške skušnjave so zelo preproste, je rekel. Do štiridesetega leta ženska, od štiridesetega do petdesetega denar, po petdesetem pa samo še oblast. Oblastiželjnost, imeti na glavi škofovsko kapo, to je lahko kdaj tako močno, da je človek sposoben narediti tudi kaj slabega.”

Več: Večer