B. Cestnik, Socialni teden: Je čas za vstajo?

3

Zadnje leto sem preživel v Madridu in se hote ali nehote srečal z dediščino znamenitega vstajniškega gibanja 15-M. To je pred dvema letoma, prav na Izidorjev god (15. maj, sv. Izidor kmet je zavetnik Madrida), zasedlo osrednji trg Puerta del Sol. Moram priznati, da gibanju 15-M nisem posebej verjel, že zato, ker ga je naše časopisje obravnavalo s simpatijo. Da je gibanje 15-M spaka, pa sem bil popolnoma prepričan po 17. avgustu 2011, ko so „indignadosi“ v Madridu, na Puerta del Sol, napadli romarje Svetovnega dneva mladih. Kakšnih 15 mladih iz moje skupine (dekanija Nova Cerkev) je bilo ravno tisti hip na Solu (sam sem poležaval na zeleni trati bližnjega parka). Po tistem, kar so mladi doživeli in povedali, me več ni bilo mogoče prepričati, da je 15-M miroljubno in plemenito gibanje. Mladim katoličanom iz celega sveta namenjeno pljuvanje, suvanje, psovke ter grožnje tipa „zažgali vas bomo kot leta 1934“,… so govorile zase. To ni bil „protest proti stroškom papeževega obiska“, kot je o dogodku čvekala tudi kakšna slovenska „Pravda“ (beri Delo&Co.). To je bil levičarski „Sturmabteilung“ (SA) v akciji.

Zato me je toliko bolj presenetilo, da sta profesorja družbenega nauka Cerkve in ekonomije, ki sem ju poslušal te mesece na madridskem Višjem pastoralnem inštitutu o gibanju 15-M govorila dobro, celo zelo dobro. Kaj sem spregledal? Najprej to, da je gibanje v osnovi bilo ideološko veliko širše, kot so ga mediji predstavljali. Tako široko, da ga težko spravimo v klasično shemo levičarsko-desničarsko. Samo ta podatek: na Puerta del Sol so se 15. maja 2011 utaborili anarhisti (skrajna levica), nekaj deset metrov vstran pa mladi falangisti (skrajna desnica). Med sodelujočimi so bili tudi mladi iz katoliških socialno čutečih skupin. Mnogi seveda sploh niso pripadali nobeni skupini, temveč jih je gnala zgolj indignacija, jeza, upor, želja po spremembi. Drugo, kar sem spregledal, je, da izpada proti romarjem SDM-ja ne gre pripisati gibanju 15-M, čeprav se je „Sturmabteilung“ nanj skliceval, ko je s „svojega“ trga podil romarje. 15-M ni hierarhično gibanje, nima liderja, je precej atomizirano, deluje sportnostno, mnogi delajo po svoje.

Stopnje vstajništva

Eden izmed dveh omenjenih profesorjev je Pedro José Gómez Serrano, direktor Oddelka za mednarodno ekonomijo na univerzi Complutense. Je družinski oče, prostovoljec na področju krščanske dobrodelnosti in bivši skavtski voditelj. Gibanja 15-M ni samo strokovno opazoval, temveč je vanj preko svoje hčerke, udeleženke več akcij 15-M, po svoje tudi „padel“. Njegova analiza je zato toliko bolj zanimiva in verodostojna, saj je ves čas imel pri roki „insajderske“ informacije. Razvoj gibanja 15-M deli v štiri etape, v katerih vidi tudi vzorec, ki bi naj veljal na ravni prebujajoče se in protestniško razpoložene civilne družbe. Etape so:

1. indignacija (lahko slovenimo kot „ogorčenost“);
2. protest;
3. združevanje in dialog;
4. predlogi.

1. Indignacija. Ogorčenost je prvi trenutek. Človek se prebudi. Se dvigne gor. Vstane. Izstopi iz apatičnosti. Še nekaj let nazaj smo jamrali o apatični mladini, vendar je prišel trenutek, ko je mladim (in ne samo njim) enostavno „počil film“. Tako več ne gre! Slovenci temu trenutku rečemo tudi „sveta jeza“. V naši zgodbi se je „sveta jeza“ zgodila v Mariboru zaradi avtomatskih radarjev. To jezo smo vsi spoštovali. Ni bila programirana, niti manipulirana, dajala je vtis velike iskrenosti.

2. Protest. Ogorčenost nas lahko zapre v začarani krog jamranja, pesimizma, kakšnega izoliranega vandalističnega dejanja, zatekanja v omamo. Iz take ogorčenosti ni nič. Potreben je protest. Javni in glasni nastop ogorčenih ljudi. Protest mora biti množičen. Niso dovolj običajne protestniške skupine, ki jim je dretje na ulici skoraj folklora. Kot rečemo, „zgoditi se mora ljudstvo“. Protestniki morajo biti raznolikih političnih in svetovnonazorskih usmeritev. V protestu morajo miroljubno vztrajati. 15-M je prve tedne te tri kriterije izpolnjeval: raznolikost, vztrajnost, miroljubnost. Nekaj tega smo lahko videli tudi pri nas. Žal je v Mariboru nasilje spregovorilo zelo hitro.

3. Združevanje in dialog. 15-M je že v okviru protesta prerasel v forum, v razpravo. Združil je mnoge in različne ter jih pripravil do pogovora. Prof. Gómez pravi: „Združevati se izboljša analizo in poveča moč.“ Danes veliko govorimo o komunikativnih etikah, o nujnostih komunikativnih demokracij. Ne vemo, kdo ima prav in kdo narobe; ne vemo, kakšna je najboljša formula za naše gospodarstvo in politiko; vemo pa, da se o vsem tem moramo pogovarjati. Čim bolj različni smo udeleženi v pogovoru, boljši rezultat bo. Vsi skupaj se moramo zavedati moči komunikacije in ne smemo pustiti, da družbeni dialog monopolizirajo vedno isti trije: stranke, sindikati in mediji. Dialog združuje. Individualizem izginja. Skupine, ki bi hotele manipulirati protest, izgubljajo moč. Taka je izkušnja 15-M.

Za slovensko vstajništvo lahko mirno rečemo, da je na tej točki pogrnilo. In zato tudi postalo lahek plen starih levičarskih elit, bolj natančno (kot je zdaj že jasno), Jankovićeva udarna enota za rušenje Janše. Ko se bo v Sloveniji naslednjič javil nekdo, ki bo razglašal „vseslovensko ljudsko vstajo“, najprej poglejmo, s kom se je zmožen in željan pogovarjati. Ima ogorčenje? Prav. Protestira? Prav. Ampak ima tudi širino? Če je nima, če se ne zna pogovarjati preko svojega plota, je še ena repriza starih delitev in vztrajanja v starem.

4. Predlogi. Karikatura „protestnik brez razloga“ je ovržena. Vstajnik tokrat ima razlog. Kaj pa karikatura „protestnik brez predloga“? Je tudi ta ovržena? Tu je zadeva težja. 15-M je formuliral veliko predlogov, ki jih prof. Gómez označi za naivne in utopične, veliko pa takih, ki so dobri: bodisi v praktičnem smislu (rešitve za visoko šolstvo, hipotekarno krizo, reforma trga dela,..) bodisi v smislu temeljne prenove ekonomskega in političnega modela (bolj neposredna demokracija, več solidarnosti, proti vladavini finančnega kapitalizma). Prof. Gómez na tej točki izpostavi pomembnost nekaterih dejanj, ki jim v teološki govorici pravimo „preroške geste“. Jezus, na primer, ni prinesel rešitve za zdravje ljudi, je pa s preroško gesto približevanja „nečistim“ bolnikom in ozdravljanja le-teh v našo kulturo zasejal novo miselnost v odnosu do bolnika, miselnost, ki je kasneje porodila bolnice in nenazadnje sistem osnovne zdravstvene varnosti za vse. Takšna preroška dejanja so bila v 15-M navzoča. Seme je bilo vrženo in nekatero bo sčasoma zagotovo vzklilo.

Več: Socialni teden


3 KOMENTARJI

  1. “Po tistem, kar so mladi doživeli in povedali, me več ni bilo mogoče prepričati, da je 15-M miroljubno in plemenito gibanje. Mladim katoličanom iz celega sveta namenjeno pljuvanje, suvanje, psovke ter grožnje tipa „zažgali vas bomo kot leta 1934“,… so govorile zase. To ni bil „protest proti stroškom papeževega obiska“, kot je o dogodku čvekala tudi kakšna slovenska „Pravda“ (beri Delo&Co.). To je bil levičarski „Sturmabteilung“ (SA) v akciji”.

    No gospod Branko Cestnik in njegovi udelezenci svetovnega dneva mladih v Madridu so doziveli na lastni kozi 15 M vstajnisko vretje v najbolj zoprni, ja hudicevi spaki. Tudi ti spanski anarhisti so se slicno izrazali kot njihovi slovenski duhovni sorodniki in sodobniki: Morili smo vas 1945, pobijali vas bomo 2013,( ker vas pac idiote sovrazimo).”
    Kljub temu so nasega p. Branka nekateri naivni dobronamerni spanski kristjani prepricali, da je bil 15 M boljsi. Zakaj? Ker so bili zraveni tudi njihovi otroci (hcerka od njegovega sobesednika).
    No tudi za idealisticnimi imeni kot 15 M itd, ki ne pomenijo malo ali nic, se lahko skriva zelja za prikrito revolucijo. Proti kom? Proti vsem, ki drugace mislijo. Predvsem pa proti vernim kot smo mi. Kristjani nimamo z temi revolucionarji prav nic skupnega, ker so nas rabili kvecjemu za kanonenfuter.
    Nase geslo naj bi bilo “ljubezen do bliznjega in krscanska poniznost.
    Kot vemo iz zgodovine so revolucije vse po spisku cista levicarska rabota in so doprinesle toliko zla in mrtvih, da bi jih bilo treba enkrat za vselej v kali zatreti. Tudi 15 M ni nic boljsi. To pa najbrz ne bo mogoce, ker imajo levicarji povsod zaslombo in revolucijo takorekoc v krvi.
    Ceprav je segnor Gomez pustil hcerki, da sodeluje, s tem 15 M se ni rehabilitiran. Naivno je pustil hcerko med te volkove, ki zaenkrat nastopajo se v ovcjih oblacilih. In zaenkrat samo cvekajo. Ko pa se bodo pocutili dovolj mocne, bodo pokazali zobe.

    V tem smislu so tudi te “slovenske ljudske vstaje”, kjer manjsina hoce soliti pamet vecini, od zla. Mislim, da bi jih morale vse dobronamerne politicne stranke in organizacije vkljucno s Cerkvijo ljudem odsvetovati in obsoditi, ker je jasno kot beli dan, da se tu odvija boj med dobrim in zlim in da bodo prej ali slej ekalirale v nasilje.

  2. Ali je po vasem mnenju bolje, da apaticno cakamo, da bo elita sama naredila naso drzavo spet pravicno?

    Ali krscanska poniznost pomeni, da smo lepo pridno tiho, ko iz nasega naroda delajo reveze?

    Sicer pa Branko Cestnik ni pisal o revoluciji, ampak cisto nekaj drugega:
    “Dialog združuje. Individualizem izginja. Skupine, ki bi hotele manipulirati protest, izgubljajo moč.”

    Meni je clanek odlicen.

    (Se opravicujem za odsotnost sumnikov, trenutno nimam slovenske tipkovnice.)

  3. “Sicer pa Branko Cestnik ni pisal o revoluciji, ampak cisto nekaj drugega:
    “Dialog združuje. Individualizem izginja. Skupine, ki bi hotele manipulirati protest, izgubljajo moč.”

    Branko Cestnik je globok mislec in pisatelj in ga jaz zelo cenim. Mislim, da ima vse sposobnosti, da bi postal bodoci nad-skof.

    P. Branko je pri tem fenomenu 15-M ostal nedorecen.

    15-M (Movimiento 15. Mai 2011)so skuhali spanski levicarji, ki so sami sebe nedolzno imenovali “ogorceni” (indignadosi) in so pravzaprav hoteli spraviti na noge nadaljevanje zloglasne spanske revolucije iz leta 1934. To pa je bila stalinisticna revolucija in zelo krvava. Med drugim je hotela uniciti predvsem katolisko cerkev. S tem so spanski revolucionarji z nasimi slovenskimi medvojnimi in povojnimi revolucionarji (borci) v najozjem duhovnem sorodstvu. No pod tem aspektom izgubi ta 15-M vsako simpatijo.
    To kar levicarskim studentom ni uspelo doseci v revolucionarnem letu 1968 je nova generacija znova poskusala v letih 2011-12. Koncno se jim je uspelo aktivirati in pobratiti z levicarskimi somisljeniki iz skoraj 500 mest. Vedno znova so nasilno in nezakonito zasedli glavne trge in se spopadali s policijo in vcasih tudi razbijali. Ko so bile normalne demokraticne volitve so bili ti 15-M “demokrati” proti volitvam in so motili volilce.
    No, kot vemo so se slicno izdajalsko in skodljivo obnasali tudi nasi slovenski vstajniki v Mariboru in drugih mestih.
    Seveda ima 15-M zveze tudi z vodilnimi levicarji Grcije in celo pri arabski pomladi. Hocejo izsiliti politicne spremembe doma in v EU po svojih edinoveljavnih (manjsinskih) predstavah. Tipicno levicarsko.

    Pri tem je politicna scena v Spaniji precej bolj normalna kot v Sloveniji. Razdeljena je precej pravicno, pol-pol na rdece in crne. No, za te indignadose je “Partido socialista” premalo rdeca in njena konkurenca “Partido popolar” pa prevec crna. Politologi pa ze govorijo o razvajeni in “izgubljeni generaciji”, ki hoce imeti vse in takoj. Nocejo pa delati.

Comments are closed.