Pri založbi Družina je nedavno izšla knjiga španskih profesorjev filozofije prava Diega Pooleja in Francisca Joseja Contrerasa Nova levica in krščanstvo, v kateri na podlagi španskih izkušenj predstavita postsocialistično mutacijo levice v duhu revolucije leta 1968 in njene spopade s krščansko tradicijo. Zakaj je knjiga pomembna tudi za slovenske katoličane, v spremni besedi (v nadaljevanju objavljamo njen prvi del) pojasni p. Branko Cestnik.
»Vsak Španec sledi duhovniku. Eden s svečo, drugi z gorjačo,« pravijo v Španiji. Prenesen k nam se satirični tvit glasi: »Vsak Slovenec sledi duhovniku. Eden s svečo, drugi z gorjačo.« Vendar ali ta prenos iz španskih razmer v slovenske deluje? Na prvi pogled deluje. Lahko torej že kar na začetku, intuitivno, na to vprašanje odgovorimo pritrdilno? Da, lahko. Če je španskemu in slovenskemu levičarju skupno to, da »sledita duhovniku z gorjačo«, s katero ga vsake toliko udarita po glavi, je špansko razmišljanje o novi levici veljavno tudi za nas.
Odklonilen odnos do krščanstva in katoliške Cerkve ali pa vsaj močan antiklerikalizem oba levičarja bistveno zaznamuje. Še več. Razmerje med levico in krščanstvom je tako v Španiji kot v Sloveniji v območju travmatičnega. Je ranjeno razmerje. V obeh državah so vmes trupla nasilno pobitih in večdesetletna diktatura s kratenjem človekovih pravic. Razmišljanje španskih kristjanov o (španski) levici nam bo zato Slovencem še manj tuje.
V obeh primerih, španskem in slovenskem, gre za podobno visokonapetostno razmerje med krščanstvom (katolištvom) in levico. Vendar če v knjigi Francisca Joséja Contrerasa in Diega Poola pričakujete analize razmerja, kot smo jih vajeni v Sloveniji, se motite. Avtorja se namreč ne ukvarjata s »staro levico«, temveč z »novo«. Prav zato je prevod njunega dela v slovenščino še kako dobrodošel. V Sloveniji smo namreč zaradi hudo nerazčiščene zgodovine in mnoštva nepokopanih trupel prisiljeni vedno znova iz groba zbujati razne Kidriče, Kardelje in Ribičiče ter jih postavljati pred sodišče razuma in srca. Slovenski katoličani smo predvsem »strokovnjaki« za staro levico. Naša bolečina je tam, v preteklosti. To je razumljivo, vendar nas lahko naredi usodno nepozorne na veliko ideološko, stilsko in politično evolucijo, ki jo je evropska levica, z njo vred pa slovenska, naredila v zadnjih desetletjih. Veliko evolucijo, veliko spremembo, katere končni izdelek, glej ga zlomka, je med drugim vnovični spopad s krščanstvom.
Kar ni uspelo v tovarnah …
Kar levici ni uspelo v tovarnah, poskuša zdaj uresničiti v družini. Ta premik k družini ni skupen le španski in slovenski novi levici, temveč celotnemu zahodnemu levičarstvu. Evropska levica je zlasti prek zmerne socialdemokratske formule pripomogla k izjemnemu napredku in stabilnosti naše civilizacije, toda v celoti gledano je svetovno levičarstvo svojo veliko vojno s kapitalizmom (in tudi z religijo) izgubilo. Povedano grobo: evropski delavski razred si danes lahko privošči razvajeno križarjenje na mogočnih ladjah, kar je bilo še pred nekaj desetletji v domeni bogatašev in aristokracije – in to je delavskemu razredu dal kapitalizem.
Ideološka, stilska in politična evolucija novo levico seli iz zanjo izgubljenih tovarn v šole, gledališča, medije. Mesijanski cilj je podoben prejšnjemu: osvoboditev človeka. Osvoboditev od česa? Osvoboditev od menda mnogih represivnih vzorcev, ki so posejani v območju moralnih odločitev in življenjskih slogov. Nekakšen koncentrat represivnih miselnih vzorcev nova levica zazna v klasični družini in klasični delitvi spolnih vlog. Zato novolevičarski strateški premik k družini in spolu. Zato vnovičen oster spopad s krščanstvom, ki pa zase tudi ve, da ga je na koncu toliko, kolikor ga je v družini. Zanimivo pri tem je, da se krščanstvo v tokratnem spopadu z levico ne more opreti na zaveznika liberalno-kapitalističnega kova. Šibka in redefinirana družina ni povšeči le levičarskim feministkam in aktivistom LGBT, temveč tudi potrošniškemu neoliberalizmu.
V ozadju ideološke kolonizacije je antropološka zmota
Lahko si želimo, da bi ta knjiga prispevala k bolj umirjeni in racionalni refleksiji slovenskih katoličanov o domači levici. Izkušnja je grenka, strah ima velike oči. Oboje določa katoliško refleksijo. Ob tem, da je politični desni pol – tisti filoklerikalni pol torej, ki naj bi duhovniku »sledil s svečo« – zainteresiran, da tako ostane. Katoličan naj se levice boji, četudi iracionalno, in naj se zateka k desnici.
Da ne bo katoličan nevedna ovčica, ki zgolj bega in trepeta pred hudobnim volkom z leve, je dobro vedeti, kaj je v igri. V igri je več kot politika. V igri sta filozofski koncept človeka in fundamentalna moralka. Posebej zaskrbljujoče je, da to igro danes vodi predvsem politika s svojimi sredstvi, manj pa jo igrajo filozofi, kulturniki, moralisti, pravniki. Ker so v igri prepomembne zadeve (definicija družine), bi moralo biti veliko več dialoga in manj politične zaletavosti. Namesto prepotentnosti bi zdaj bil čas za poslušanje. Namesto prepira čas za pogovor.
Kako voditi dialog, če ne vemo, kaj ima t. i. nova levica v glavi?
Ko smo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja na nekem predavanju v Mariboru vprašali velikega psihologa in duhovnika Antona Trstenjaka, kaj je največja napaka marksizma, je brž odgovoril: »Marksizem je antropološka zmota.« Pred kratkim je pariški psihoanalitik in duhovnik Tony Anatrella uporabil podobno definicijo, vendar ne za marksizem, temveč za teorijo spola (gender theory). Imenoval jo je »antropološka herezija totalitarnega gendra«. Papež Frančišek je isto teorijo v nagovoru mladim v Neaplju razložil kot »ideološko kolonizacijo«, torej kot izrazit idejni tujek, ki si hoče podrediti splošno miselnost.
Stari levici (če jo označuje klasični marksizem) in novi levici (če jo označujeta moralni relativizem in teorija spola) je torej skupno to, da izhajata iz zmotne predstave o človeškem bitju.
Več lahko preberete na strani priloge Družine Slovenski čas.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
