Branko Cestnik je s predavanjem Kam pluje Petrova barka s papežem Frančiškom gostoval v župniji Ljubljana-Šiška in predstavil nekatere trende v katoliški Cerkvi. Trendi, ki jih je povzel po novinarju in vatikanistu Johnu Allenu, lahko po mnenju Cestnika, prispevajo k razbremenitvi pesimizma, ki je v slovenskem prostoru pogosto prisoten glede rasti krščanstva. Prva značilnost katoliške Cerkve, ki je še posebej prišla do izraza z izvolitvijo papeža Frančiška, je prestavitev njenega težišča na južno poloblo. Večina katoličanov je danes v Južni Ameriki, v osrednji Afriki, prav tako v Vzhodni Evropi, tudi med misijonarji ni več večina Evropejcev. Zato tudi Evropejci pogosto ne morejo razumeti papeža Frančiška ali kot je patru Cestniku ob izvolitvi dejal njegov sonarodnjak, da se “čudi, da se čudimo papežu”.
Med trendi, ki jih omenja vatikanist Allen, je tudi okrepitev t.i. evangelikanskega katolicizma, ki poudarja razdaljo med katolištvom in svetom ter zasleduje spreobračanje. Čeprav bi se lahko zdelo, da je papež Frančišek nasproten takšnemu toku, se z njim sreča v svojem radikalizmu, ki temelji na evangeliju, meni Cestnik.
Danes zelo aktualno vprašanje je soočenje z islamom, ki je na nekaterih koncih sveta krvavo, lahko pa tudi okrepi katoliško identiteto. Tako so v raziskavi, ki je preučevala, zakaj se Rimljani vračajo k nedeljskim mašam, odkrili tudi razlog strahu pred islamom. Branko Cestnik pa ugotavlja, da najhujši napadi na papeža ne prihajajo z levice, ampak z desnice prav pri vprašanju beguncev in islama. Desnica kritizira papeževo politiko odprtih vrat, ki je po mnenju Cestnika povezana tudi z njegovo pozitivno argentinsko izkušnjo priseljevanja, “kulturo srečanja”. Opozarja tudi, da mora papež delati v dobro vseh vernikov, ne le Evropejcev, marveč tudi krščanskih manjšin v islamskih državah. Prav tako papež zasleduje evangeljsko držo, vero, da je evangelij močnejši od klofut.
S priseljevanjem je povezana tudi nova demografija v krščanstvu. Povprečen kristjan je danes star okrog 29 let in je temnopolt. Priseljevanje se dogaja tam, kjer je prostor in v Evropi je ob nizki rodnosti ta prostor. V mnogih zahodnih metropolah bi že lahko zaprli cerkve, če ne bi bilo priseljencev, pravi Cestnik. “Z njimi se Bog – krščanski ali muslimanski – vrača v Evropo, z njimi versko življenje zaživi.”
Danes ni krize duhovništva, ampak kriza struktur, ugotavlja Branko Cestnik. Na južnji polobli namreč ob dveh tretjinah katoličanov (800 milijonov) deluje le ena tretjina duhovnikov (okrog 135.000). Tako gre bolj za “krizo škofov, ki ne vedo, kako razporediti duhovnike po župnijah.” Papež Frančišek se zaveda, da je nastopila ura laikov in nasprotuje logiki, da bi duhovnik nadomeščal človekovo vest, ampak je njegova naloga, da jo sooblikuje. Pri tem se mnogi laiki temu upirajo ali kot pravi papež: “Nekateri laiki na kolenih prosijo, da bi bili klerikalizirani.”
Poseben izziv za Cerkev v prihodnosti bo biotehnična revolucija, posebej ko se bo okrepila komercialna narava genetskega inženiringa in se bo odprla ideološka fronta za pravilno razumevanje človeka. Cestnik ugotavlja, da se papež Frančišek pri t.i. “pro life” temah nekoliko zadržuje, saj želi uravnotežiti prizadevanja Cerkve na področjih šeste (“Ne nečistuj!) in sedme božje zapovedi (“Ne kradi!), ki je bila zadnja stoletja v ozadju. Papež se posebej posveča družbenemu nauku Cerkve in ne želi vstopiti v logiko kulturnega boja ter delitev.
Med preostalimi trendi v katoliški Cerkvi je Cestnik omenil e globalizacijo, zavestno varovanje okolja (Cestnik: “Danes se otroci spovedujejo, če ne ločujejo odpadkov.”), večpolarnost sveta (pri čemer papež obiskuje periferije) in porast binkošnega gibanja. 40 odstotkov krščanstva je danes v stilu binkoštnega gibanja, ki je najhitreje rastoče, posebej na Kitajskem. Tam bi bilo lahko po nekaterih ocenah (številu izvodov Svetega pisma) več kot 150 milijonov kristjanov.
Ob koncu predavanja je Branko Cestnik predstavil še nekaj značilnih trendov povezanih s papežem Frančiškom. Najprej njegov nov slog papeževanja, spreobrnitev papeštva, ki se je sicer začel že s preteklimi papeži. Posebej znotraj ekumenizma je papeštvo velika ovira, papež Frančišek pa odpravlja še zadnje ostanke dvornega, fevdalnega papeštva. Poudarja tudi vlogo krajevnega škofa in sinodalnost. Neločljivo povezuje vero in uboge ter skrb za njih kot kriterij krščanske vere. Prav tako je v ospredju papeževe družinske pastorale milost, ki jo poudarja pri vprašanju ‘neregularnih kristjanov’. Zagovarja zakon postopnosti, a ima pri tem v Cerkvi močno opozicijo, ki ga obtožuje razprodaje zakramentov in lahko s prenagljenimi potezami tvega tudi razkol. Papež se vsekakor zaveda pomena družine pri evangelizaciji, saj sta kriza družine in kriza vere povezani.
