B. Cestnik: O novi reviji Cerkev danes

1

cerkev danesPrevzeli ste urednikovanje revije Cerkev danes, ki smo jo doslej poznali pod imenom Cerkev v sedanjem svetu. Katera misel vas je vodila pri prenovi revije in izbiri novega imena?

Prenova revije se je pričela snovati veliko prej, kot sem od direktorja Družine g. Toneta Rodeta dobil povabilo, da bi postal urednik. Dr. Peter Kvaternik in njegova ekipa so že pred dvema letoma opravili analizo in iztočnice za prenovo.

Pri prenovi nas je nato vodilo, da mora revija upoštevati bralca, njegovo „bralno razvajenost“. Nek štajerski duhovnik, ki vodi župnijo z 10.000 dušami, je za revijo Cerkev v sedanjem svetu dejal, da jo prebere „diagonalno“. Besedna zveza „diagonalno branje“ je cela dva meseca kljuvala v mojih možganih. Bralec, četudi duhovnik, ni več discipliniran kot nekoč. Bere tako, da prelista. Ko je zvečer utrujen, mu ni do dolgih besedil in drobnih črk. Pri prenovljeni reviji bo torej potrebno omrežiti tega „diagonalnega bralca“, smo si rekli. Ko bo prelistal, ga mora zadeti neka močna podoba, zanimiv naslov, močan stavek in ga pritegniti v bolj poglobljeno branje.

Z imenom pa je bilo takole. Najbolj preprosta in najboljša rešitev za novo ime – torej Cerkev danes – nam nikakor ni prišla na um. Tehtali smo to in ono. Nekega dne sem v Ljubljani srečal dr. Aleša Mavra. Povedal sem mu, da delamo na prenovi revije in da med drugim tudi iščemo novo ime. Kot iz topa je izstrelil „Cerkev danes“. Potem smo v timu reč predebatirali in to je to. Naslov je kontinuiteta s prejšnjim naslovom pa tudi diskontinuiteta.

Še naprej se boste – tako naznanja podnaslov revije – posvečali pastoralnim vprašanjem in evangelizaciji. Koga – poleg duhovnikov, ki jim je revija prednostno namenjena, še vabite k branju?

V Sloveniji po 2. vatikanskem koncilu in še zlasti v zadnjih dveh desetletjih pridno nastaja to, čemur včasih pravimo „novi laikat“. „Stari laikat“, katerega neprecenljivega mesta ne smemo zanemariti, so ključarji, pevci, ministranti, farovške kuharice,… Zdaj poleg tega prihaja v ospredje tudi laik, ki je voditelj skupine, voditelj kakšnega gibanja ali društva; laik, ki tudi evangelizacijo zastavlja z manj pomoči s strani klerikov; nenazadnje laik, ki tvorno sodeluje v ŽPS-jih, v katehezi in v enotah Karitas. Ta laik je vse bolj samozavesten in že po naravi stvari bolj osvaja poljudno govorico pastoralne teologije ter je vse bolj kompetenten za pastoralno razpravo. Z revijo Cerkve danes ciljamo tudi na njega.

V spremni besedi k prvi številki daljnega leta 1967 piše, da želi biti revija svobodna tribuna za reševanje pastoralnih vprašanj v duhu koncila. Katera pastoralna vprašanja pa kličejo po svobodnem, morda vnovičnem premisleku, danes, po več kot 50 letih od začetka koncila?

Poleg sprotne pastoralne problematike nas zanimajo tudi strateška vprašanja, ki nas zadnja leta najbolj vznemirjajo in terjajo odgovore. Kaj se dogaja z evangelizacijo, da je mladi rod pri nedeljskih mašah skorajda poniknil? Kaj se dogaja s krščansko družino, da v njej ni več prenosa vere? Kakšna je naša podoba Boga, da tako malo in tako težko molimo? Kam nas pelje vedno večje pomanjkanje duhovnikov? Kaj se dogaja s cerkveno ekonomijo, da smo na tolikih koncih nasedli? Kaj se dogaja z vodenjem Cerkve, da smo v nekaj letih na čuden način izgubili štiri nadškofe?

Teh vprašanj ne moremo reševati le na ravni sprotnega odzivanja in polemik, še manj na ravni rumenotiskovnih pristopov, ki iščejo škandalizirano čustvo ne pa rešitve. Kaže se potreba po močni teološki refleksiji našega stanja. Poudarek je na „teo-loški“. Naša revija je lahko tudi tukaj dober pripomoček Cerkvi na Slovenskem.

Včlenjujete se v lepo vrsto predhodnikov, urednikov: Fajdige, Žužka, Štajnerja, Valenčiča in Kvaternika. V čem vidite kontinuiteto in katere stvari želite ohraniti oz. spodbuditi?

Vodilo mi je uvodnik v prvo št. revije iz l. 1967. Osnovni namen revije Cerkve danes je tisti, ki so ga imeli ustanovitelji revije Cerkev v sedanjem svetu. Revija ostaja nekakšen „organ“ pastoralnih služb posameznih škofij. Ostaja navezana na Teološko fakulteto, zlasti na njeno pastoralko. Vse to pomeni, da ostaja vezana na hierarhijo. Obenem je tudi „svobodna tribuna“, kot so jo imenovali njeni ustanovitelji. To pomeni, da pastoralo premišljuje brez pretirane samocenzure, bolj na globoko, včasih do njenih mej in preko njih. Za spodbuditi pa je še treba medijsko naravo revije. Revija naj bo revija. Za zdaj se je veliko storilo na novi podobi revije, zdaj moramo delati na še večji vsebinski pa tudi tekstovni kakovosti.

Revija je nekoliko manj obsežna, namerno?

Da. Ravno zaradi „diagonalnega bralca“. Strani je manj in tudi članki so krajši. Ponujamo bolj naciljane zadeve. Če bo bralcu „ta drobiž“, teh „le“ 36 strani, začelo presedati in če bo zahteval bolj obsežno reč ali pa kar prehod iz dvomesečnika na mesečnik, smo na dobri poti.

Pogovarjala se je Barbara Kastelec.

Vir: Urad za stike z javnostjo SŠK


1 komentar

Comments are closed.