Do padca Berlinskega zidu je UNESCO, mednarodni organ za izobraževanje in kulturo, imel drobno težavico: v svoji dokumentih ponavadi ni smel uporabljati besede »religija«. Zavoljo veta socialističnega orjaka, ki je slišal na ime Sovjetska Zveza, kakopak. Drobna težavica, a velikega simbolnega pomena. Komunistična Sovjetska Zveza je tudi na ta način vsilila misel, da religija nima nič skupnega z znanostjo in kulturo. In kdo bi oporekal atomski velesili in največji državi na svetu? Svobodni, pluralni, demokratični svet že ne. Slednji je nenazadnje tudi sam gojil podobne predsodke o religiji.
Naj spomnim, kar sem v nekem blogu že omenil (link). William Sullivan, ambasador ZDA v Iranu pred iransko revolucijo (1979), je priznal, da so Američani v svoji teheranski ambasadi v toku revolucije imeli na mizi 26 možnih scenarijev, kako se bodo nemiri nadaljevali in kako razpletli. Nobeden od scenarijev, ki so jih sestavili ameriški obveščevalni in analitični umi, ni predvideval »verskega« razpleta, ki se je potem dejansko zgodil.
Podcenjevanje in nepoznavanje religije je eden izmed glavnih vzrokov, da se zahodnim socialističnih in liberalnih elitam projekt multikulturne družbe sproti podira kot oni peščeni grad, ki ga na plaži naredijo otroci, pa pride plima in ga ni več. Da so religije pomemben dejavnik družbene kohezije, najsi bo družba mono- ali multi-kulturna, se elite vse bolj zavedajo. Toda zdi se, da so še zlasti tiste bolj levo čuteče preponosne, da bi to na glas povedale.
Zadnje čase izstopa francoski predsednik Emmanuel Macron (sam krščen pri svojih dvanajstih in po versko-idejni preteklosti nekak liberalizirani katoličan), ki se zlasti v odnosu do islama zaveda, da bo država morala storiti več v polju religij. V primeru islama bi moralo priti do »francoskega tipa islama«, ki bo toleranten in brez skrajnežev v svoji sredi. V Franciji nekateri celo govorijo, kako prav bi prišel neke vrste »konkordat z islamom« po vzoru konkordata s Cerkvijo. Ker je Francija po tradiciji »učiteljica družbenih sprememb«, bo njen odmik o zakrknjenega laicizma k večjemu ukvarjanju z religijo gotovo imel vpliv na celotno Evropo.
Desni so odkrili krščanske korenine Evrope. Prav. Kje pa je Kristus?
Podcenjevanja religije je konec tudi na vzhodu Evrope. Tu imamo nekaj, kar lahko imenujemo »višegrajski identitarni krščanski model«. Da se je vzpostavil prav v geografskem pasu, ki gre od Poljske, preko Slovaške (deloma tudi »sekularne« Češke), Madžarske in Hrvaške (četudi ta formalno ni članica Višegrajske skupine), ne preseneča. To so dežele starega »predzidja krščanstva«, tudi formalno imenovanega tako (blog o tem). V to predzidje so se z vzhodne strani zaletavali razni osvajalci krščanske Evrope: mongolski, turški, ruski, sovjetski. Tu je najprej padel vzhodnoevropski komunizem in v ta isti zid se zdaj zaletava, ampak tokrat z zahodne strani, multi-kulti in LGBT-ideologija evroatlantskih in bruseljskih elit. Prihaja do zanimivega zavezništva, ko »višegrajski identitarni krščanski model« koketira s podobnim družbeno-duhovnim modelom, ki se je pod Vladimirjem Putinom vzpostavil v Moskvi.
Španski klaretinski kardinal Fernando Sebastián je pred kratkim dejal, da je stava na »kulturno krščanstvo« (ki mu tukaj pravimo »identitarno krščanstvo«), kakor da bi hoteli jesti fige iz posekane smokve. Če drevo nima korenin, tudi sadežev nima. »Kulturno krščanstvo«, ki je zadnje čase silno v modi pri evropskih desničarjih, se lahko izkaže za krščanstvo brez Kristusa. Krščanstvo brez Kristusa in njegovega evangelija ni nič drugega kot herezija in prav ima papež Frančišek, ko ne naseda desničarskim sirenam.
Levi ne tolčejo več po religiji. Prav. A od kod trk z bistvom krščanstva?
Slovensko levičarstvo je kakor neko otoško pleme, ki ga bolj skup drži makro model preživetja (javni sektor, dobro plačane službe, položaji, svetovalne pogodbe, paradržavni posli, kontrola medijev, …) kot ideja o velikopotezni preobrazbi družbe. Ker je »otoško« in »preživetveno«, slovensko levičarstvo tudi ni pravo mesto, da uvidimo, kakšne so na levi sodobne tendence glede religije.
Pri grški Sirizi, španskem Podemosu, italijanskih Renzijih (in pogojno rečeno Grillih) ni opaziti kakšnega atavičnega dražgoškega antiklerikalizma à la Lara Jankovič. Španska stranka Podemos ima celo sekcijo za duhovnost, se gre ekumenizma in pripravlja medverska srečanja. Zaveda se, kar smo zapisali zgoraj, da je razumevanje religij in sodelovanje z njimi in med njimi eden izmed ključev do urejene in mirne družbe prihodnosti. Pablo Iglesias, dolgolasi lider španskih levičarjev (sledim mu na Twitterju), je svoj čas presenetil, ko je povedal, da je prostovoljni del svoje dohodnine namenil katoliški Cerkvi.
No, morda bo nemška stranka Die Linke retorično nekoliko bolj podobni slovenskim levičarjem, saj se je lani odločno zavzela za ločitev države in Cerkve. Ampak pri tem ni šlo za propagandno trobentanje temveč za konkreten predlog pretresa nemške davčne ureditve oz. za predlog ukinitve cerkvenega davka, ki ga v Nemčiji še vedno v imenu cerkva pobira država.
A ravno lik Pabla Iglesiasa, ki se kdaj prikaže tudi na kakšni sveti maši, je pravšnji, da pri sodobni evropski levici zaznamo podpalubje novega odnosa do religij in krščanstva. Simpatija do religij DA, duhovna dimenzija človeka DA, medverski dialog DA, šokantna dohodnina Cerkvi DA, popuščanje pri LGBT agendi NE, popuščanje pri promociji evtanazije NE. To je na koncu Pablo Iglesias.
Če po desni z Viktor Orbán & Co. lahko da prihaja v srce evropskega krščanstva »identitarna herezija«, po levi s Pablo Iglesias & Co. lahko da vanj leze »post-humanistična herezija«. Ne pomaga, če je levičarjem trenutni papež všeč; tudi ne pomaga, če so levičarji sami spoznali, da je leninističnim bitkam proti religiji odklekalo; kakor ne pomaga, če so kakšni evropski levičarji po novem osupli nad estetsko in socialno močjo krščanstva. Če s splavom, evtanazijo, utekočinjeno spolno identiteto, hibridno družino odprto še za soudeležbo živali (prim. od Prešernovega sklada nagrajen projekt Maje Smrekar) in nadalje z genetskim inženiringom ustvarjaš neko post-človeštvo, greš proti bistvu krščanstva, proti Učlovečenju, proti »pravemu Bogu in pravemu človeku«.
Naj bo prvi dialog
Nekateri uživanju v iskanju sovražnikov in heretikov. Ljubijo spopad. Takšni bodo gornji zapis brali kot poziv k militantni drži. Ni moj namen škripati z zobmi zaradi teh ali onih, desnih ali levih. Dobri kristjani ljubimo pogovor, dialog. Človek je homo viator, popotnik. Če bo hodil, ga bo tudi »identitarna pot« nekoč popeljala naprej, do bistva, do resnice, do z ubogimi in tujci solidarnega Kristusa. Podobno ga bo na levi strani popeljalo naprej, vse do Učlovečenja, njegovo zanimanje za religije in duhovnost, spoštovanje do tujega in drugačnega.
Po apostolu Pavlu je prva lastnost ljubezni, da je »potrpežljiva« (1 Kor 13,4). Drug z drugim potrpeti, počakati na onega, ki zamuja in onega, ki nima najbolje izbrane pohodniške opreme. Skupaj in počasi bomo daleč prišli.
